Članki
Drage bralke in bralci, arhiv vseh člankov je odslej nedostopen in bo na voljo v zborniku, ki ga boste lahko naročali.
Novi tedenski članki bodo vidni kot povzetek, celoten članek pa bo na voljo v zborniku, ki bo izhajal dvakrat letno.
Starševski pritisk: »Preberi, ker ti bo koristilo …«
Nekateri starši (z najboljšim namenom) odraslim otrokom nastavljajo knjige in vabila, ker jim želijo pomagati. Dobro predavanje, odličen avtor … naj torej slišijo koristne stvari, da jim bo lažje živeti in da bodo našli pot! Toda nikomur ne more biti toplo in varno ob nas z nami, če delujemo tako. Tudi nam ni lepo, če nam kdo razlaga, kaj bi nam dobro delo in nam predaja svoje recepte za to in ono … Za srčno povezanost s svojim otrokom je treba ubrati drugačno pot. Na veri vase metoda predvideva, da postopoma opažamo, kdaj izvajamo na druge pritisk, kako to deluje in kaj povzroča tudi v nas samih. Učimo se korakov, ki omogočajo zbližanje, a globoko spremenijo predvsem nas same.
Delam na sebi!
To izjavo pogosto slišimo. Ljudje hrepenijo po izhodu iz stiske, zato berejo knjige, se pogovarjajo, razmišljajo ... Včasih gredo na predavanje. Poskusijo kratek tečaj o preboju. To imenujejo delo na sebi. Toda delati na sebi ne vpliva na naš razvoj, če vanj niso polno vključeni drugi. Ker je to zahtevno, ljudje večinoma raje delamo na svoji lastnoročno izdelani predstavi o sebi ne na sebi, kot v resnici delujemo v odnosih. Sami si postavimo diagnozo in sami določamo, kaj je treba popraviti … mimo drugih. V delu z drugimi, ki tudi iščejo resnico, je zelo drugače. Opazimo, kaj različni drugi prebujajo v nas, česar sami ne bi mogli odkriti v sebi. V krogu iskrenih ljudi opazimo tudi, kaj prebujamo v drugih, ker nam bodo to iz srca povedali. To je potem rast: odkrivanje neznanega, pot skozi gozd čutenja in skrivnosti naše globine ob drugih, ki v nas premikajo sloje nepoznanih občutkov, čutenje brez kraja … na skupni poti v več življenja. Vabljene, vabljeni v skupno, prepleteno ozelenevanje, v bohinjski teden. V prebujanje še nedoživete vere vase.
Samopomilovanje ali sočutje?
V samopomilovanju ostajamo ranjeni in žalostni, a ne zato, ker ni podpore od zunaj. Zato trpimo, ker ne zmoremo podpornega odnosa do sebe, iskrenega sočutja. To je namreč vedno usmerjeno v posluh in nego za moč, ne v pomilovanje. Ali čutimo, da bi si radi iz srca pomagali in vse naredili zase? Ne, če se pomilujemo. Prednost smo dali bolečini, ki je zasedla ves notranji prostor, ostalo pa smo izrinili: našo nekje skrito nežnost do sebe, naše hrepenenje po življenju, moč, ki tli in nas je pripeljala do tu, da smo še živi, naše dosežke. Nezavedno, a dejansko smo dali prostor samo obupovanju in otopelosti. To ne pomeni biti nemočni. Nismo zastali zaradi prevelike bolečine, ampak zaradi trdosrčnosti in izogibanja podpornim občutkom. Sočutje prebuja nežno skrb zase, opozarja na lastne dosežke in neutrudno išče smer za izhod. Poglejmo v globino tega premika, ki začne delovati, če se globlje razvijamo.
Iskanje odgovora v gibu
Iskanje odgovora v čutečem gibanju nas pripelje v srce naše težave in potem v obzorje možnega. Iskanje v umu in razmišljanju nas zapelje v namišljene možnosti v okviru arhiva, ki ga že imamo. Um zlahka prezre dejstva in podatke realnosti, kar pa telo naravno upošteva. Um si lahko zamisli in zastavi katerikoli še tako neizvedljiv cilj in nas žene v iztrošenost in slepe ulice, da tej viziji sledimo. Telo pa nikoli. Zato je v veri vase telo s svojimi občutki glavni sogovornik, ko iščemo odgovore za razloge svojih težav v odnosu s seboj in drugimi. Samo premikanje nam omogoči, da se naš zorni kot spreminja in iz umske predstave postane izkušnja.
Izbire, ki gradijo
Meglena nesrečnost je za nekatere ljudi temeljna življenjska drža. To ni čudno, saj so naši starši pogosto preživeli svoja leta na ta način: nekaj srečnih trenutkov, nekaj sanj in trpljenja, a predvsem delovanje v nejasnosti, kaj jim je. Zlasti pa ostajanje v občutkih, za katere niso imeli imena in orodja, da bi se jih lotili. Vse se je lahko samo boleče ponavljalo. Opazujmo to dogajanje. Prebudimo se slabe volje. Kdo je zdaj kriv, da je tako? Vreme? Partner? Včerajšnji dan? Telo? Otroci? Ne morem se na silo preusmeriti v dobro voljo in radostno počutje. Lahko pa prepoznam svoje počutje in mu dam ime. Pomanjkanje? Prizadetost? Prenasičenost? Iztrošenost? Zadržana jeza? Zadržana žalost? Pričakovanje brez izhoda? Neuslišana prošnja? Že vedeti, kaj pogrešam, kaj me tare, je veliko, ker me usmeri ven iz megle in torej v iskanje izhoda. Zato je pri veri vase vse usmerjeno v prepoznavanje občutkov, v abecedo stika s seboj. Poglejmo, kako se odvija ta pot.
Čuteče gibanje in vera vase
Vsi vedo, da je gibanje pomembno za počutje in zdravje. To ni nič novega. A obstaja še cel notranji svet dogajanj, ki jih telo upravlja in lahko zažene, če mu s pravim pristopom ponudimo to priložnost. Zasidrani smo v iskanje rešitev v sedenju in razmišljanju, a telo premakne življenje v nas veliko prej in z manj napora. Negibnost ujetih občutkov v telesu je negibnost duha in misli. Telo v gibanju, kot ga razvija čuteči gib v veri vase, pa nas obrača v novo smer, ker čuti, kaj ga lahko popelje v veselje do življenja. Zakaj?
Oddaja o tem, kako nam je pomladi ...
Marsikaj se nam dogaja, ko narava silovito zažene svojo prenovo. Tudi v odnosih to čutimo. Prisluhnite ...
Praznujmo danes Delo
Ko mama dvigne otroka, da ga podoji, in je z njim in samo zanj, je to Delo. Ko učitelj, zdravnik ali bolničarka po celem dnevu posvečanja potrebam drugih poišče oddih, poskrbi zase, za svoj mir in obnovo veselja, je to Delo. Ko kmet, obrtnik, delavec opravi karkoli vešče in predano, je to Delo. Ko v pomanjkanju, žalosti, pretreseni od hudega iščemo, kam bi usmerili svoj korak in česa bi se oklenili, da obnovimo življenje v sebi, je to Delo. Ko skrbno pometamo svoje malo stanovanje, kjer negujemo svoje čisto življenje, je to Delo. Ko s srcem mislimo na svoj načrt in s kom bi se povezali, da bi ne ostali v njem sami in da bi zaživel, je to Delo. Ko iščemo, kako bi podprli človeka v stiski, ki iskreno gradi svoje novo življenje, je to Delo. Resnično, zbrano Delo gradi prihodnost. Praznujmo sebe, ker smo bitja Dela.
Sila vprašanj
Možgani iščejo po svojem arhivu, kar naročimo, pa čeprav nam to ne koristi. Spominskih zapisov o bolečinah, prevarah, pomanjkanju ne manjka. Naj iščejo, kar nas podpira, ali pa jih pošiljamo po spomine, ki povečujejo trenutno stisko ali še bolj meglijo pogled? Lahko takole naročamo svoji glavi: "Išči po arhivu, kolikokrat je že bilo hudo. Ko ti je lepo, se spomni na vse, kar ti manjka, da bi bilo še lepše. Ko ti kaj podarijo, najdi v arhivu, kdaj ti niso nič dali. Ko ti kaj vzamejo, opazi, kako malo imaš ..." Morda bi lahko spremenili navodila in vprašali srce, kaj potrebujemo, da bo v naših dnevih več lepote in topline, navdušenja? Kaj, ko bi veselja lačno srce naročilo možganom, kaj naj iščejo? Zelo drugače je, če po spominu iščem, kar me gradi, kot če iščem, kar me ruši. Vedno najdem tisto, kar iščem. In tisto me vodi v delovanje. Kako iskati, kar me najbolj krepi? Naučiti se je treba postavljati sebi podporna vprašanja. Taka, ki nas povežejo z najčistejšim in najbolj živim delom sebe. Kako torej nagovarjati stisko, da bo pokazala izhod?
Enakovrednost
Vsi bi radi čutili svojo vrednost, a ker je ne znamo graditi na čistih temeljih, segamo drugam. Pripisujemo si kvalitete, ki jih ni, preziramo pa male dobre cvetke svojega značaja. Lastimo si zasluge, ki bi jih morali deliti z drugimi, zaničujemo pa svoja dobra dela, ker so premajhna. Radi bi bili čudoviti kot kdo drug, a se s svojo edinstvenostjo ne želimo ukvarjati. Samo predano delo na lastni njivi nam omogoča občutenje enakovrednosti. Prepoznajmo načine zanemarjanja in podcenjevanja sebe, tudi najbolj skrite, da bo ta virus onesposobljen in da bomo zrasli v svojih očeh.