Članki
Drage bralke in bralci, arhiv vseh člankov je odslej nedostopen in bo na voljo v zborniku, ki ga boste lahko naročali.
Novi tedenski članki bodo vidni kot povzetek, celoten članek pa bo na voljo v zborniku, ki bo izhajal dvakrat letno.
Spolzka vest
Danes je spolzka vest zelo razširjena, a ni sad našega časa. Neoprijemljivost je le ena od oblik samoobrambe, ki jo že od nekdaj srečujemo v duhovni literaturi in književnosti. Ker ima prijazen videz, jo težko prepoznamo tako v sebi kot v drugih. Gre za spolzko snov sprenevedanja, ki jo je treba nenehno izločati iz sebe, da povzročene krivice spolzijo mimo vesti. Več ...
Pod oblaki nadaljujem v sončno smer
Ne moremo se počutiti varne v življenju, če je dovolj vsaka slaba novica, pa smo že iz sebe. Kaj šele, če doživimo oster napad ali nesrečo drage osebe … Občutek nas lahko zruši in v nekaj minutah izgubimo vso gotovost, potem pa nadaljujemo v tej nesrečni smeri prizadetosti, grenkobe ali strahu ... ure in ure ali celo dneve in dneve. Več ...
Občutek lastne vrednosti iščem ...
Večina ljudi misli, da pride občutek vrednosti iz tega, da nas drugi cenijo že od malega. Toda iz odnosov z drugimi lahko nahranimo le potrebo po bližini in podpori, po spoštovanju in ljubezni. Več ...
Drobno zlato zrno ... kje je?
Včasih je težko začeti dan. Skrb, breme doživetega včeraj, ki je pustilo za sabo bolečino ali grenkobo, negotovost na obzorju, pomanjkanje, ker ni nikogar ob meni za podporo in posluh. Vse to se kdaj zgodi in včasih celo dolgo traja. Toda vsak dan je vreden naše ljubezni, pa čeprav je zmoremo malo in nas ne more izpolniti. Vsak dan je prav vzeti k sebi, v svoje naročje, se mu posvetiti s tem, kar imamo in smo v teh zahtevnih urah. Zelo drugače je, če v svoji stiski negujemo svoj čas in varujemo dobro v nas, da živa reka v nas teče v svojo smer, kot pa če zavržemo svoj dan, ker nam ponuja premalo, da bi ga čutili kot dar in možnost. A v zvestobi svoji smeri najdemo v svoji reki zlato zrno prav v takih dneh. Poglejmo, zakaj.
Želim si, da me svet opazi
Kdo od nas si res iskreno prizna, da bi rad imel velik, vedno večji krog ljudi, ki jim je drag, blizu, zanimiv? Zakaj toliko objavljanja na fb? Ni nam dovolj, da smo pomembni za svoje drage, želimo si objema sveta, to je zanikana resnica odraslih, ki v sebi skrivajo otroka. Ta otrok bi rad, da ga vidi cel svet. Zdaj iščemo ta pogled, pa če hočemo ali ne. Kaj, ko bi si pristno in utemeljeno potrebo po opaženosti, ovrednotenosti svoje prisotnosti na svetu uresničevali v živo in si pridobivali resnične izkušnje v resničnem svetu? Ni preprosto, a tega se lahko naučimo.
Za nov začetek
Na začetku šolskega leta vas vabimo v naš krog. Kaj lahko pričakujete? Da poleg tega, kar že ste, odkrijete in zaživite še vse tisto drugo, kar tudi lahko ste! Ne obetamo popolne sreče, a ponujamo učenje in podporo za moč, s katero se boste počutili veliko bolj varne v življenju. Lahko se opremimo za pretrese vseh vrst, lahko dosežemo umik trpljenja, rojstvo zaupanja vase in v svet, moč za korak naprej po veliki preizkušnji, zgrajen most do človeka, ki je z nami prekinil stik, olajšanje od nenehnih skrbi ali občutka krivde. Vabimo vas v pridobivanje življenjske jasnosti, da lahko vidite, kaj se vam res dogaja. Veliko slišimo o tem, naj bomo pogumni. Naj zaupamo vase. Naj se nasmehnemo in gremo naprej. Naj se ne pustimo potreti. Toda manjka preprosta resnica, da je človek bitje, ki se lahko zares razvije samo v srečanju. Močni postajamo lahko le tako, da se povezujemo in podpiramo v sreči in nesreči, da damo skupaj, kar imamo lepega, in da vse to obilje med nami kroži in se množi. Izpolnjenost odkrivamo, ko doživljamo dragocenost svojega prispevka, a tudi neizmerno odpiranje globine v medosebnih stikih, milost sprejetosti in navdih bližine. Ko se ljudje s sorodnimi željami povežejo v krog zaupanja in podpore, se njihova moč neverjetno pomnoži. Prisrčno vabljeni na pot mehkih korakov in močnega srca.
Postaviti se zase
Ta izraz je postal zelo moden in naj bi nakazoval, da negujemo spoštovanje do sebe. Ljudje pa danes delajo marsikaj neobzirnega, surovega in brezčutnega, pa to imenujejo postavljanje zase ali varovanje lastnih mej ali pristnost in iskrenost. Kako naj razumemo, da je na primer skupina sredi dela, nekdo pa hoče, da je vse po njegovi meri in temu pravi postavljanje zase? Ali da svojemu otroku obljubim skupen čas, potem pa grem na lepše, »Saj je otrok srečen le, če sem srečna jaz«. Lahko ločimo postavljanje zase, ki gradi odnose, od tistega, ki ruši? Se lahko učimo učinkovitega postavljanja zase in obenem vzdrževanja povezanosti?
Dati najboljše od sebe
Zelo pogosta zanka v odnosu z drago osebo je to, da opazimo, da bi drugi kaj rad, in vidimo kot edino možnost to, da mu ustrežemo in naredimo prav to, kar si želi. A to je avtomatizem. Če bi sebe doživljali kot človeka, ki vedno odloča sveže in na novo, potem bi vsakokrat pomislili, da smo le slišali neko željo, zdaj pa smo na vrsti mi in naša presoja. Kako ven iz avtomatizma v odnos, kjer bomo zvesti sebi in obenem občutljivi do potreb drugih?
Živeti po svoji meri ni preprosto
Omejenost, zmote, zmeda, strah in šibkost veljajo za sramotne, zato jih skrivamo še najprej pred seboj. Želja po lahkotnosti, brezskrbnosti in neomejeni svobodi brez obveznosti do kogarkoli pa tli in govori, kako zelo hrepenimo po ugodju brez občutka krivde. Kako zgraditi most med tem, kar bi delali, ko bi si pustili veselo otroško uživanje, in med tem, da želimo biti tudi spoštovani in ljubljeni kot odrasli? Kako doseči, da nas zahteve in pričakovanja drugih ne ujamejo v nesrečno jekleno mrežo Dolžnosti, obenem pa čutiti, da smo odgovorni in zanesljivi za druge?
Biserne rešitve
Ovire so navadno motnja, ki je nočemo, zaplet, ki nas jezi, senca, ki nas straši, kamen na prsih, ki teži. Življenje je polno ovir vseh vrst, zelo majhnih ali zelo velikih, zato je kakovost naše vsakdanjosti bistveno odvisna od počutja ob vsem, kar nas bremeni. Če najdemo način, da se težav lotevamo tako, kot se školjka loteva tujka v sebi, se naše doživljanje življenja bistveno spremeni. Teh bisernih procesov se učimo v Šoli poslušanja.