Članki
Drage bralke in bralci, arhiv vseh člankov je odslej nedostopen in bo na voljo v zborniku, ki ga boste lahko naročali.
Novi tedenski članki bodo vidni kot povzetek, celoten članek pa bo na voljo v zborniku, ki bo izhajal dvakrat letno.
Kritičnost do sebe ali podpora sebi?
Naučili so nas, da je kritičnost do sebe pogoj za napredovanje. Gledati sebe z neodobravanjem kot strog sodnik naj bi nas vzpodbudilo k dobremu. Iz izkušnje pa vemo, da najbolje delamo in smo najbolj ustvarjalni in neutrudni, ko se navdušimo nad seboj in se v polnosti vere vase predamo načrtu, izbrani nalogi.
Ali vidiš dobro v meni?
Sposobnost, da vidimo dobro v drugih, je eden od najdragocenejši sadov osebne rasti v veri vase. Toda ni je lahko razviti. Če dojamemo, da tega ni prav lahko doseči, bomo lažje razumeli druge, ki nas težko pohvalijo, vidijo pa vse, kar ne gre. Ali pa samo gledajo, ko naredimo kaj res lepega zanje, pa se jih nič ne dotakne.
Občudovanje prebuja življenje
Otrok išče pogled, ki ga spremlja v prvih podvigih, želi si biti opažen v vsem, kar mu uspe. Seveda želi biti tudi potolažen v tem, kar mu ne uspe, kar kot odrasli lažje razumemo. Potolažiti pogosto znamo in zmoremo. Veliko manj pa znamo občudovati, počastiti in ovrednotiti.
Prisluhni svoji žalosti, ker te kliče v življenje
Čeprav se sliši kruto, pa v žalosti ljudje veliko naredimo, da bi nam bilo še huje, kot nam je že. Razlog je v tem, da je pogosto sploh ne prepoznavamo (morda ji rečemo utrujenost ali nemogoče razmere v službi ali …). Nočemo je, ker je moteča in prav nič imenitna za razkazovanje.
Glejte mojo rano!
Kazanje svoje rane in klicanje na pomoč je pravo dejanje, če ne moremo nič in nas nihče ne vidi in nihče ne opazi, da kaj potrebujemo. Zato je nujno, da prikličemo pomoč. Vse to sodi v našo prazgodovinsko opremo za preživetje in to dela otrok, dokler je povsem odvisen od odraslih. Ko se udari, zajoka in nagovarja okolje, naj kaj stori zanj, ker sam tega ne zna. Kaj pa navadno naredimo izobraženi odrasli?
Premalo, da bi bilo vredno
Prevelika zahtevnost do sebe je past, ki marsikoga ujame v svoje kremplje. Pravi pa takole: »Malo lahko dosežem, prepozno je ali preveč zapleteno za moje sposobnosti, zakaj bi se gnal za kakšen premik? Saj je vseeno.« Seveda ni vseeno, ker zanemarjena stiska ruši naprej. A to še ni vse. Sproti namreč zanikujemo vsako doživeto olajšanje.
Užitki iz uma - ali iz čutenja?
Um je mojster prevar tudi glede uživanja, veselja in sreče. Sposoben je zagnati veličastne iluzije in jih vzdrževati desetletja ali celo življenje in ne popustiti pred nobenim dokazom. Nemogoče naloge in neuresničljivi uspehi so mu mačji kašelj, vse je možno! Kaj pa pravi telo, seveda ni važno. Obenem bo pristno otroško veselje čutov in drobne dosežke obravnaval kot ničeve. Tudi to odlično zmore.
Muke iz uma
Telo povzroča bolečine, ko je ranjeno in potrebno pomoči. Ne laže in si ničesar ne izmišlja. Um pa ne premore te jasnosti.
Premalo imam, drugi pa (pre)več
Grenko ogledovanje svojih ran in prizadetosti, življenjsko nezadovoljstvo, trajno razjedajoče hrepenenje po drugačnem življenju žal ni gorivo za dlje in više. Ne pelje nas v izpolnjenost, ampak je veriga, ki vleče na dno. Katera je druga možnost?
Kaj je res lahko drugače?
Videti, kaj je še možno spremeniti, prenoviti, nadgraditi … je zelo dragocena sposobnost, ki izvira iz dveh zgrajenih temeljev: vedeti, kako res delujem (torej iz poštenega vpogleda v vse svoje svetle in senčne danosti značaja), in iz ljubezni do življenja samega na sebi. Spoznamo se le, če se temu zares posvečamo, in tudi za veselje do življenja velja isto.