Članki
Drage bralke in bralci, arhiv vseh člankov je odslej nedostopen in bo na voljo v zborniku, ki ga boste lahko naročali.
Novi tedenski članki bodo vidni kot povzetek, celoten članek pa bo na voljo v zborniku, ki bo izhajal dvakrat letno.
Medsebojna prizanesljivost
Pogosto bi radi dali, razumeli, čutili drugače, kot pa se nam dogaja. Vsak se tolaži na svoj način, ker vsak težko prenaša svoje šibkosti. Morda pa je humanizem tudi to, da znamo čutiti, do kod kdo zmore videti vase, ne da bi se mu tresla tla pod nogami, in kako tudi sami raje marsičesa ne gledamo. Pustimo sebi in drugemu, da vsak skriva tisto, čemur ni kos, ne da bi se mu bilo treba sramovati.
Zakaj ne vem, kaj čutim?
Telo vse čuti, a če um ne dovoli, se tega ne zavedamo. Možgani lahko prekinjajo čutenje, ga preusmerjajo, ustavljajo ... Tako lahko vidimo besno osebo, ki govori o tem, da ni jezna, žalostno, ki se zabava in smeje, telo pa joče. Vidimo zavistnega, ki očita drugim zavist, pohlepnega, ki se obnaša skromno in nezahtevno ... Življenje pa nas vabi v čutenje, v svobodo, ki jo prinaša prosojnost – vsaj s tistimi, ki jo lahko podpirajo. Nekoč smo čutili vse in zares, a smo odnehali.
Delam, kar čutim ...
Danes je zelo v modi izjava, da kdo dela, kar čuti, in se ne pusti motiti od potreb drugih. »To bom naredila, ker tako čutim in se imam rada, ti pa … To je tvoj problem.« Nekaj se nam zahoče in to predstavimo kot občutek, ki mu je pač potrebno slediti, ker se imamo radi (še druga modna izjava). Tega nakladanja res ne manjka ne v medijih ne v pogovorih ob kavi.
Mimo petja siren ... v svobodo
Stare navade, ki jih nočemo več, nas zadržujejo tudi z iluzijo svobode in uživanja kot očarljive sirene. Disciplina učenja in vaj, urnikov, obveznosti do sebe … se prikazuje kot priganjanje in pritisk, bežanje pa kot zaslužen oddih.
Moč načrta
Načrt, ki nam je pri srcu, je gibalo. Ni samo pogled naprej, pregled nad koraki, zbiranje sredstev, iskanje povezav, čeprav je tudi vse to.
Rešeni mir v odnosih
Včasih kdo hodi v službo zato, da preživi, in je njegovo zadoščenje predvsem v tem, da dobi plačo. S tem ni nič narobe, to je lahko častna odločitev. A tudi v odnosih je včasih modro izbrati samo to, da smo na delu. Morda je potrebno koga pogosto srečevati ali obiskovati in kaj opraviti, morda je to bližnji sorodnik, sodelavec … a si ne moremo pričakovati nobene naklonjenosti. A delo lahko dobro opravimo.
Olajšanje, ki ne pride nikoli
Danes marsikdo izbere psihoterapijo, a potem ima težave, ko mora oceniti, ali mu dene dobro ali ne. Če gremo k zdravniku in se rane vnamejo, vročina dvigne in zelo ošibimo, kmalu dojamemo, da nekaj ni v redu z izbranim zdravljenjem. V pogledu na psihoterapijo pa ta jasnost manjka. Splošno poslabšanje, ki traja, govori o neučinkovitosti. Nihče se ne razvija v mukah.
Kdo je res žrtev krivice?
Vsak človek lahko ruši s svojim odzivanjem, vprašanje je le, ali se zaveda, kaj počne. Uničevalni nagibi so lahko zelo skriti. Ta sila si nadeva visokodoneča imena: uveljavljanje pravice, zaslužena kazen za drugega, ki nam dela škodo, preboj iz podrejenosti, izražanje resnice, iskrenost, postavljanje meja. Sebe vidimo kot žrtev in krivec je zunaj. Koliko je v tem resnice?
Moramo biti nezadovoljni, da napredujemo?
Nekateri mislijo, da nas nezadovoljstvo nad doseženim vzpodbuja in naj bi bilo celo gonilna sila razvoja in civilizacije. Da smo zato ustvarjalni, ker smo nezadovoljna bitja. Če bi bili zadovoljni, se ne bi premaknili … res zveni prepričljivo. Ali je res?
Dopust med ljudmi, ki jim kaj pomenimo ... in jih spoštujemo
Včasih nas premami krasen videz in mislimo, da bomo zaradi denarja obravnavani kraljevsko. Toda plačana in dolžnostna prijaznost je eno, občutena pa drugo. Obstajajo ljudje, ki imajo radi svoje goste, in tisti, ki tega ne delajo s srcem. Včasih sicer plačamo, a dobimo tudi kaj, kar zaposleni dajo prostovoljno in zares.