Članki
Drage bralke in bralci, arhiv vseh člankov je odslej nedostopen in bo na voljo v zborniku, ki ga boste lahko naročali.
Novi tedenski članki bodo vidni kot povzetek, celoten članek pa bo na voljo v zborniku, ki bo izhajal dvakrat letno.
Ustvarjalno zvesti sebi
Ustvarjalnost izvira iz našega bistva, iz enkratne narave in potem iz osebne zgodbe, ki je to naravo nadgradila. Šele v srečanju z osebno ustvarjalnostjo se prižge iskra našega življenjskega ognja.
Pomlad je moč za premik v novo
Pomladne sile so prispodoba novega začetka, oplojenega življenja. Zato, da cvet postane sad, je potrebno srečanje. Vsak od nas je cvet, ki mora biti oplojen, da rodi.
8. marec
BLAGOR ŽENSKAM, ČE ... Kako lahko res praznujemo svojo ženskost?
Mir najdem, ko se sprejmem
Sprejeti sebe večini ne zveni navdušujoče. Sprejemanje povezujemo z vdajo in neuspehom, z izobešeno belo zastavo nad domom svojih sanj. Kaj vse sem kdaj želel biti! Tako navidezno sprejemanje je res žalostno.
Dvojna moč meje
Vsi vemo, da je važno varovati svoje meje. Kaj se dogaja z deželo, ki ne zna braniti svojega ozemlja? Toda redki se zavedajo, da meje varujejo tudi nas same pred tem, da bi jih prestopali. Čim stopimo čez, se znajdemo v območju krivičnosti.
Mir in hvaležnost
Malo ljudi ve, kako je nemir povezan z nehvaležno držo in iskanjem krivcev. Odpor do tega, da bi videli, s čim vse razpolagamo, ima svoje globoke razloge. Nehvaležnost nam omogoča, da ostajamo prepričani v svoje pomanjkanje. To nam na videz daje pravico, da lahko zahtevamo in očitamo.
Mir v veliki stiski
V ključnih trenutkih, ko je najtežje, se vprašamo, zakaj živimo in ali bi sploh nadaljevali. Takrat je važno poglobiti zavedanje in opaziti, kateri občutek poganja to vprašanja. Se res sprašujemo ali pa je to samogovor obupa, vse drugo pa ne pride do besede? Če »sprašujeta« jeza in obup, je »odgovor« lahko samo obupan. Ne gledamo namreč vase, kot v celoti smo, ampak le strmimo v poraženost.
Zamera, velika ovira za mir
Se zdrzniti od bolečine, ker nas kdo prizadene, je kot doživeti urez. Koža zakrvavi, a že isti hip se zažene celjenje. Nobenega truda ni treba, nobene muke, narava sama opravi svoje delo. Boleče mesto nekaj časa potrebuje nego, a to je vse. Toda ko nas prizadenejo beseda ali dejanje, ta naravni proces ne steče. Zakaj?
Neučakanost podira, potrpežljivost podpira
Priganjati seme v hitrejšo rast daje kilav sad, to vemo. Brez časa za korenine ne bo zraslo nič krepkega. Otrok, ki ga vržemo na noge, ne shodi prej in bolje. Tudi priganjati človeka, naj hitro preseže svojo stisko, ne pospeši razvoja, nasprotno.
Onkraj vseh vlog
V vlogo lahko zavestno vstopimo iz utemeljenega razloga in to je dobro. Toda ali znamo iz nje tudi izstopiti v zavesti, da je to le del nas? Skrbna mama, odgovoren oče, zanesljiv sodelavec … so drže, ki zajamejo določen izbor občutkov, misli, dejanj, a niso vse, kar smo. Ko se razmere spremenijo in najljubša ali izključna vloga ni več mogoča, ostanemo s praznino v sebi.