Članki
Drage bralke in bralci, arhiv vseh člankov je odslej nedostopen in bo na voljo v zborniku, ki ga boste lahko naročali.
Novi tedenski članki bodo vidni kot povzetek, celoten članek pa bo na voljo v zborniku, ki bo izhajal dvakrat letno.
Mir najdem, ko se sprejmem
Sprejeti sebe večini ne zveni navdušujoče. Sprejemanje povezujemo z vdajo in neuspehom, z izobešeno belo zastavo nad domom svojih sanj. Kaj vse sem kdaj želel biti! Tako navidezno sprejemanje je res žalostno.
Dvojna moč meje
Vsi vemo, da je važno varovati svoje meje. Kaj se dogaja z deželo, ki ne zna braniti svojega ozemlja? Toda redki se zavedajo, da meje varujejo tudi nas same pred tem, da bi jih prestopali. Čim stopimo čez, se znajdemo v območju krivičnosti.
Mir in hvaležnost
Malo ljudi ve, kako je nemir povezan z nehvaležno držo in iskanjem krivcev. Odpor do tega, da bi videli, s čim vse razpolagamo, ima svoje globoke razloge. Nehvaležnost nam omogoča, da ostajamo prepričani v svoje pomanjkanje. To nam na videz daje pravico, da lahko zahtevamo in očitamo.
Mir v veliki stiski
V ključnih trenutkih, ko je najtežje, se vprašamo, zakaj živimo in ali bi sploh nadaljevali. Takrat je važno poglobiti zavedanje in opaziti, kateri občutek poganja to vprašanja. Se res sprašujemo ali pa je to samogovor obupa, vse drugo pa ne pride do besede? Če »sprašujeta« jeza in obup, je »odgovor« lahko samo obupan. Ne gledamo namreč vase, kot v celoti smo, ampak le strmimo v poraženost.
Zamera, velika ovira za mir
Se zdrzniti od bolečine, ker nas kdo prizadene, je kot doživeti urez. Koža zakrvavi, a že isti hip se zažene celjenje. Nobenega truda ni treba, nobene muke, narava sama opravi svoje delo. Boleče mesto nekaj časa potrebuje nego, a to je vse. Toda ko nas prizadenejo beseda ali dejanje, ta naravni proces ne steče. Zakaj?
Neučakanost podira, potrpežljivost podpira
Priganjati seme v hitrejšo rast daje kilav sad, to vemo. Brez časa za korenine ne bo zraslo nič krepkega. Otrok, ki ga vržemo na noge, ne shodi prej in bolje. Tudi priganjati človeka, naj hitro preseže svojo stisko, ne pospeši razvoja, nasprotno.
Onkraj vseh vlog
V vlogo lahko zavestno vstopimo iz utemeljenega razloga in to je dobro. Toda ali znamo iz nje tudi izstopiti v zavesti, da je to le del nas? Skrbna mama, odgovoren oče, zanesljiv sodelavec … so drže, ki zajamejo določen izbor občutkov, misli, dejanj, a niso vse, kar smo. Ko se razmere spremenijo in najljubša ali izključna vloga ni več mogoča, ostanemo s praznino v sebi.
Otopeli ali mirni?
Ljudi, ki v sebi nosijo mir, je okrog nas tako malo, otopelosti pa toliko, da je kar težko dojeti, kdaj kdo zna občutiti mir in kdaj kdo samo vse omrtvičeno prenaša in mu je že kar vseeno, kaj se dogaja. V čem je pravzaprav razlika med tem, da živimo mir, in med tem, da ostajamo pri preživetju, opravljamo svoje dolžnosti in si ničesar ne želimo, kar bi nas lahko vznemirjalo?
Premičen mozaik
Kako biti pravični, ko opazujemo druge? Samo celostna slika bi zajela večino notranjih sil v osebnosti. Toda navadno v vsakem dejanju ljudje izrazijo samo del sebe, ostalo pa ostane v ozadju in prevlada enostranska slika.
Ne bodimo tarča
Čemerna oseba, ki se počuti vedno žrtev koga drugega, (to je pogosto skrita življenjska drža) prinaša med nas slabo vreme. To je dobro takoj opaziti in odpreti dežnik. Ne gre za to, da kdo trpi in da potrebuje razumevanje. Prava bolečina se odziva na sočutje in jo lahko objamemo. Nataknjenost pa išče svoje žrtve in priložnost, da se znese. Najraje na tistega, ki je najbolj ljubeč in pri roki. Med prazniki so ljudje pogosto taki. Ne bodimo njihova tarča.