Dva svetova in most med njima

Prelepa doživetja imajo veliko moč, obenem pa so zelo ranljiva. Lahko zastanemo v občutku izgubljene sreče, ki se je prikazala samo za hip in takoj izginila. Potem zbežimo nazaj v svoj svet brez obzorja, kjer vse teče po starem in je pač treba stisniti zobe, pa gre. Novo in staro nimata nič skupnega, tako se zdi. Na to navidezno ločenost lahko gledamo tudi zelo drugače.

Kako dati zares

Ljudi, ki znajo zares veliko dati, ni prav veliko. Dajati tako, da varujemo življenje v sebi in negujemo življenje v drugih, je velika umetnost. Smo po dajanju čustveno izčrpani, v telesu utrujeni do dna, brez volje, da bi se ukvarjali s sabo, s polno glavo občutka, da ni bilo dovolj in da vse čaka?

Kaj je res možno?

Vsak od nas ve, da vidi svet glede na svoje počutje. V stresu imamo pred nosom kaj, kar iščemo, pa tega ne vidimo. V žalosti ne vidimo lepega, v jezi še manj. A nehote ostajamo ujeti v svojem omračenem pogledu, če se ne naučimo izstopati iz sence pod luč. Svetilka ob naši poti je vedno prižgana. Mrk lahko mine.

Vlagati v svojo preobrazbo zares

Vse v naravi deluje po izjemno natančnih pravilih: rast semena, razvoj mravljišča, pomladno prebujanje in jesensko umikanje v korenine …Vse je izpeljano v neštetih korakih, ki imajo vsi isti cilj in se med seboj povezujejo ter sveže nadaljujejo iz tega, kar je bilo prej. Tako naj bi potekal tudi naš osebni razvoj. In kaj govori narava? Da se nič ne razvija po svoje, samo, vsak mladič se uči, dokler ni samostojen, uči pa se od odraslega, ki določeno spretnost že obvlada. Toda živimo v času, ki ne mara ne naravnih zakonov ne pravih učiteljev in tudi skromnost ni vrednota. Preobrazba pa je dosežek, do katerega vodi dolga pot v drži učenca.