Premičen mozaik

Kako biti pravični, ko opazujemo druge? Samo celostna slika bi zajela večino notranjih sil v osebnosti. Toda navadno v vsakem dejanju ljudje izrazijo samo del sebe, ostalo pa ostane v ozadju in prevlada enostranska slika.

Otopeli ali mirni?

Ljudi, ki v sebi nosijo mir, je okrog nas tako malo, otopelosti pa toliko, da je kar težko dojeti, kdaj kdo zna občutiti mir in kdaj kdo samo vse omrtvičeno prenaša in mu je že kar vseeno, kaj se dogaja. V čem je pravzaprav razlika med tem, da živimo mir, in med tem, da ostajamo pri preživetju, opravljamo svoje dolžnosti in si ničesar ne želimo, kar bi nas lahko vznemirjalo?

Onkraj vseh vlog

V vlogo lahko zavestno vstopimo iz utemeljenega razloga in to je dobro. Toda ali znamo iz nje tudi izstopiti v zavesti, da je to le del nas? Skrbna mama, odgovoren oče, zanesljiv sodelavec … so drže, ki zajamejo določen izbor občutkov, misli, dejanj, a niso vse, kar smo. Ko se razmere spremenijo in najljubša ali izključna vloga ni več mogoča, ostanemo s praznino v sebi.

Ne bodimo tarča

Čemerna oseba, ki se počuti vedno žrtev koga drugega, (to je pogosto skrita življenjska drža) prinaša med nas slabo vreme. To je dobro takoj opaziti in odpreti dežnik. Ne gre za to, da kdo trpi in da potrebuje razumevanje. Prava bolečina se odziva na sočutje in jo lahko objamemo. Nataknjenost pa išče svoje žrtve in priložnost, da se znese. Najraje na tistega, ki je najbolj ljubeč in pri roki. Med prazniki so ljudje pogosto taki. Ne bodimo njihova tarča.