Prostor za dušo

Večina ljudi se ne zaveda globokega pomena tega, da zvečer pregledamo dan in presodimo, koliko je bilo v njem trenutkov, ko smo se počutili žive, radostne ali prijetno izzvane v novem odkritju. Razživijo nas namreč srečanja, ki so odgovor na naše najgloblje potrebe. Tako prepoznavamo smisel svojega življenja. Usmerjeni v dolžnost, voljo in zahtevnost in brez stika z viri moči izgubljamo smer. Imamo na svojem dnevnem urniku večerni prostor za dušo? Samo tam lahko opazimo praznino in ugašanje in samo tam se lahko odločimo, da ukrepamo.

Saj bo minilo

Obstaja vrsta ljubeznivih ljudi, ki se na vsako bolečo izkušnjo odzivajo z nasmehom in prepričanjem, da bo minilo. Po eni strani jim to pomaga, da ohranjajo veselje do življenja in drugim ne težijo, po drugi pa jim preprečuje, da bi se podali v odkrivanje razlogov za ponavljajoče težave in ne opazijo možnih rešitev. Skratka, nasmeh je povezan s stiskanjem zob. Cena za vzdrževanje take sončnosti je zelo visoka. Ko spoznamo dragocene sadove ukvarjanja z vero vase, se temu izognemo in naše veselje postane pristno in neobremenjeno. Sadovi temeljitega ukvarjanja s težavami rojevajo semena radosti, površen optimizem za semena stisk.

Trudim se zate, ti pa nič!

V naši predstavi, kaj je za drage ljudi dobro, svarimo in delimo nasvete, kujemo boljše načrte od njegovih … Namen je drugemu preprečiti, da bi si škodil in trpel. To prizadevanje se zdi ljubeča skrb, pozornost, dajanje. A žal to ni. Ker ne dosežemo nič, si razlagamo, da smo naredili premalo, in pritisk povečamo. Ta pot vodi v vedno globlje razhajanje in bolečino. Le podpiranje tega, kar drugega krepi in veseli, prispeva k temu, da lažje nosi svojo stisko in ceni našo bližino. A najti način, da ga nezahtevno podpiramo, obenem pa se ne odpovedujemo sebi, je prava umetnost.

Usmiljeni Samarijan

V znani zgodi o usmiljenem človeku navadno prezremo pomemben del sporočila. Važno je, kar dobri človek naredi, a za nas je še pomembnejše tisto, česar NE dela: ne pričakuje, da bo naredil vtis, ne sprašuje se, koliko je drugi sam soodgovoren za nesrečno stanje, ne presoja ozadja in ne poskuša usmerjati ranjenega človeka in njegove poti. Ne sili se pomagati, če tega ne čuti kot pristen nagib, da nekaj stori zastonj. Ne domišlja si, da bo kaj rešil in vplival na usodo drugega, Izbral je svoje dejanje in ve, zakaj tako ravna. Kaj bo podarjeno obrodilo, to prepušča drugemu.