Pomlad me kliče

Pomlad začutim, ko sredi skrite grenkobe zaslišim ptičje petje in dovolim, da napolni vse v meni. Ko vidim drevo, ki so ga neusmiljeno obrezali in zaslišim spev korenin, ki ga hranijo in tolažijo. Pomlad me zajame, ko začutim, da je življenje pred mano, ne za mano. Ker je sinjina neba mogočnejša od vsega, kar nas lahko teži, in čakajoča Ljubezen vedno na delu. Zato naj vse misli odnese v pomlad.

Videz in resnica dotika

Modrost je sposobnost, da vidimo celoto. Pogosto pa nas zavede podrobnost, ki nas privlači ali odbije in celote potem ne raziskujemo več. Možno je srečati zelo neprijetno osebo, ki nosi v sebi zaklad, a tudi tisto, ki za sijajnim videzom skriva uničevalne namene. Širina pogleda namreč zahteva čas. Oči naj bi prepotovale celoten obseg pojava pred seboj, sluh naj bi ujel, katero čustvo govori iz glasilk, telo v celoti pa govorico gibov in drže. Tega ni mogoče storiti ob prvem vtisu. A nekaj je še posebno močan signal: občutek, ko se nas oseba dotakne. Razbrati kakovost dotika je posebna sposobnost, ki jo lahko razvijemo.

Svet zelenja

Včasih se navdušimo, ker začnejo stvari lepo teči. Rečemo si: "KONČNO!" Zadihamo in se veselimo. Potem pa se prav kmalu zgodi, da se kaj zatakne ali nas celo polomi kot mlado, komaj posajeno drevo, ki ga je nevihta močno poškodovala. Takrat je nevarno, da to razumemo kot dokaz o nesmislu svojega delovanja. Vse je zaman. Vedno spet bomo posekani. Važno je, da se naučimo živega odziva na ponavljajoče nevihte, ker življenje to je. Učenje za vedno nove začetke je ključna sestavina vere vase, naše zelene narave.

Pomladne želje

Kaj si želimo, da bi zacvetelo to pomlad? Zacveti lahko le, kar je že posajeno, kar je bilo položeno v zemljo pred časom, zalito in negovano. Če kaj zelo pogrešamo v svojem vrtu, je zdaj čas, da pomislimo na prihodnjo pomlad: še celo leto imamo pred seboj, da poskrbimo za bodoče cvetenje. A tudi zdaj potrebujemo kaj lepega v dlaneh, kaj dehtečega in nežnega. Kje to dobiti?