Članki
Drage bralke in bralci, arhiv vseh člankov je odslej nedostopen in bo na voljo v zborniku, ki ga boste lahko naročali.
Novi tedenski članki bodo vidni kot povzetek, celoten članek pa bo na voljo v zborniku, ki bo izhajal dvakrat letno.
Zamera, velika ovira za mir
Se zdrzniti od bolečine, ker nas kdo prizadene, je kot doživeti urez. Koža zakrvavi, a že isti hip se zažene celjenje. Nobenega truda ni treba, nobene muke, narava sama opravi svoje delo. Boleče mesto nekaj časa potrebuje nego, a to je vse. Toda ko nas prizadenejo beseda ali dejanje, ta naravni proces ne steče. Zakaj?
Neučakanost podira, potrpežljivost podpira
Priganjati seme v hitrejšo rast daje kilav sad, to vemo. Brez časa za korenine ne bo zraslo nič krepkega. Otrok, ki ga vržemo na noge, ne shodi prej in bolje. Tudi priganjati človeka, naj hitro preseže svojo stisko, ne pospeši razvoja, nasprotno.
Onkraj vseh vlog
V vlogo lahko zavestno vstopimo iz utemeljenega razloga in to je dobro. Toda ali znamo iz nje tudi izstopiti v zavesti, da je to le del nas? Skrbna mama, odgovoren oče, zanesljiv sodelavec … so drže, ki zajamejo določen izbor občutkov, misli, dejanj, a niso vse, kar smo. Ko se razmere spremenijo in najljubša ali izključna vloga ni več mogoča, ostanemo s praznino v sebi.
Otopeli ali mirni?
Ljudi, ki v sebi nosijo mir, je okrog nas tako malo, otopelosti pa toliko, da je kar težko dojeti, kdaj kdo zna občutiti mir in kdaj kdo samo vse omrtvičeno prenaša in mu je že kar vseeno, kaj se dogaja. V čem je pravzaprav razlika med tem, da živimo mir, in med tem, da ostajamo pri preživetju, opravljamo svoje dolžnosti in si ničesar ne želimo, kar bi nas lahko vznemirjalo?
Premičen mozaik
Kako biti pravični, ko opazujemo druge? Samo celostna slika bi zajela večino notranjih sil v osebnosti. Toda navadno v vsakem dejanju ljudje izrazijo samo del sebe, ostalo pa ostane v ozadju in prevlada enostranska slika.
Ne bodimo tarča
Čemerna oseba, ki se počuti vedno žrtev koga drugega, (to je pogosto skrita življenjska drža) prinaša med nas slabo vreme. To je dobro takoj opaziti in odpreti dežnik. Ne gre za to, da kdo trpi in da potrebuje razumevanje. Prava bolečina se odziva na sočutje in jo lahko objamemo. Nataknjenost pa išče svoje žrtve in priložnost, da se znese. Najraje na tistega, ki je najbolj ljubeč in pri roki. Med prazniki so ljudje pogosto taki. Ne bodimo njihova tarča.
Praznično spoznanje
V družini zlahka prezremo, kaj vse so prispevali drugi. Navadno vidimo predvsem svoje delo, trud, vloženo ljubezen. Očitki, da drugi premalo naredi za družino ali odnose, so zelo običajna zadeva. Pošten pogled pa pove nekaj drugega. Če družina še obstaja, pomeni, da je vsakdo globoko v sebi želel, da ostanemo skupaj, in je zato nekaj vložil. Tudi po njegovi zaslugi smo še skupaj.
Vzdržati spremembo in rasti
V svetu duhovnega iskanja se večkrat omenja primere oseb, ki so v zelo kratkem času spremenile svoje življenje. Marsikdo o tem napiše knjigo in zdi se, da je rešil vse. Taki obeti gredo odlično v prodajo. Toda zunanji poseg lahko pretrese, a ne more v hipu preobraziti vseh mehanizmov, ki jih je osebnost utrjevala celo življenje, vseh odnosov.
Kritičnost do sebe ali podpora sebi?
Naučili so nas, da je kritičnost do sebe pogoj za napredovanje. Gledati sebe z neodobravanjem kot strog sodnik naj bi nas vzpodbudilo k dobremu. Iz izkušnje pa vemo, da najbolje delamo in smo najbolj ustvarjalni in neutrudni, ko se navdušimo nad seboj in se v polnosti vere vase predamo načrtu, izbrani nalogi.
Ali vidiš dobro v meni?
Sposobnost, da vidimo dobro v drugih, je eden od najdragocenejši sadov osebne rasti v veri vase. Toda ni je lahko razviti. Če dojamemo, da tega ni prav lahko doseči, bomo lažje razumeli druge, ki nas težko pohvalijo, vidijo pa vse, kar ne gre. Ali pa samo gledajo, ko naredimo kaj res lepega zanje, pa se jih nič ne dotakne.