Članki
Drage bralke in bralci, arhiv vseh člankov je odslej nedostopen in bo na voljo v zborniku, ki ga boste lahko naročali.
Novi tedenski članki bodo vidni kot povzetek, celoten članek pa bo na voljo v zborniku, ki bo izhajal dvakrat letno.
Glejte mojo rano!
Kazanje svoje rane in klicanje na pomoč je pravo dejanje, če ne moremo nič in nas nihče ne vidi in nihče ne opazi, da kaj potrebujemo. Zato je nujno, da prikličemo pomoč. Vse to sodi v našo prazgodovinsko opremo za preživetje in to dela otrok, dokler je povsem odvisen od odraslih. Ko se udari, zajoka in nagovarja okolje, naj kaj stori zanj, ker sam tega ne zna. Kaj pa navadno naredimo izobraženi odrasli?
Premalo, da bi bilo vredno
Prevelika zahtevnost do sebe je past, ki marsikoga ujame v svoje kremplje. Pravi pa takole: »Malo lahko dosežem, prepozno je ali preveč zapleteno za moje sposobnosti, zakaj bi se gnal za kakšen premik? Saj je vseeno.« Seveda ni vseeno, ker zanemarjena stiska ruši naprej. A to še ni vse. Sproti namreč zanikujemo vsako doživeto olajšanje.
Užitki iz uma - ali iz čutenja?
Um je mojster prevar tudi glede uživanja, veselja in sreče. Sposoben je zagnati veličastne iluzije in jih vzdrževati desetletja ali celo življenje in ne popustiti pred nobenim dokazom. Nemogoče naloge in neuresničljivi uspehi so mu mačji kašelj, vse je možno! Kaj pa pravi telo, seveda ni važno. Obenem bo pristno otroško veselje čutov in drobne dosežke obravnaval kot ničeve. Tudi to odlično zmore.
Muke iz uma
Telo povzroča bolečine, ko je ranjeno in potrebno pomoči. Ne laže in si ničesar ne izmišlja. Um pa ne premore te jasnosti.
Premalo imam, drugi pa (pre)več
Grenko ogledovanje svojih ran in prizadetosti, življenjsko nezadovoljstvo, trajno razjedajoče hrepenenje po drugačnem življenju žal ni gorivo za dlje in više. Ne pelje nas v izpolnjenost, ampak je veriga, ki vleče na dno. Katera je druga možnost?
Kaj je res lahko drugače?
Videti, kaj je še možno spremeniti, prenoviti, nadgraditi … je zelo dragocena sposobnost, ki izvira iz dveh zgrajenih temeljev: vedeti, kako res delujem (torej iz poštenega vpogleda v vse svoje svetle in senčne danosti značaja), in iz ljubezni do življenja samega na sebi. Spoznamo se le, če se temu zares posvečamo, in tudi za veselje do življenja velja isto.
Moj prostor med drugimi
Ko gledamo otroka, ki se znajde na velikem igrišču in nikogar ne pozna, lahko opazimo, kako se poskuša vključiti. Nikoli se ne zgodi, da bi malček v bližini drugih otrok hotel nenehno ostajati sam. Naša potreba je biti skupaj, delati skupaj, a tudi po svoje. Obenem pa se takoj vidi, ali bo skupina otroku dopustila, da prinese vanjo svoj stil obnašanja ali ne in ali bo otrok sprejel način delovanja skupine. Se bo odvil čudež povezovanja?
Kaj vse lahko dosežem?
V preteklih desetletjih je izhajalo ogromno knjig (v milijonskih nakladah) o moči uma za uresničevanje najdrznejših želja. Žal potem nihče ne preverja, kaj se dogaja ljudem, ki to poskušajo doseči in zlasti trajnostno vzdrževati. O tem pa ni uspešnic in milijonskih naklad. Iluzija se zato lahko nadaljuje v vedno posodobljenih variantah. Toda kaj lahko naredimo zase zares?
Kaj je res možno?
Vsak od nas ve, da vidi svet glede na svoje počutje. V stresu imamo pred nosom kaj, kar iščemo, pa tega ne vidimo. V žalosti ne vidimo lepega, v jezi še manj. A nehote ostajamo ujeti v svojem omračenem pogledu, če se ne naučimo izstopati iz sence pod luč. Svetilka ob naši poti je vedno prižgana. Mrk lahko mine.
Kako dati zares
Ljudi, ki znajo zares veliko dati, ni prav veliko. Dajati tako, da varujemo življenje v sebi in negujemo življenje v drugih, je velika umetnost. Smo po dajanju čustveno izčrpani, v telesu utrujeni do dna, brez volje, da bi se ukvarjali s sabo, s polno glavo občutka, da ni bilo dovolj in da vse čaka?