Članki
Drage bralke in bralci, arhiv vseh člankov je odslej nedostopen in bo na voljo v zborniku, ki ga boste lahko naročali.
Novi tedenski članki bodo vidni kot povzetek, celoten članek pa bo na voljo v zborniku, ki bo izhajal dvakrat letno.
Sanjati presežno
Sanje so zadnje čase postale predmet trženja: kako sanjati za svoj uspeh, kako za sanjski odnos, sanjsko podobo sebe. Sanjali naj bi zato, da nekaj dosežemo, naročeno bo izvedeno. Sanje so torej ponižane v služenje, v orodje sistema, ki zahteva , da se ženemo za optimalno funkcioniranje, za cilj, ki ga zahteva um. Ali to res lahko dolgoročno deluje?
Resničen prosim, resničen hvala
Kako se nagovarjamo? Stokrat reči komu hvala brez občutka … prazni nas in njega. Komu koristi govoriti tjavendan? In vendar smo tako zelo potrebni čuteče izmenjave obeh teh besed. Kako jim vrniti vrednost in moč, da gradita odnose? Ker to moč imata!
Od preganjanja do jasnosti
Pod pritiskom si ljudje ne dovolimo premora, saj je treba najprej vse rešiti, šele potem bomo počivali. Ker se nerešene zadeve nikoli ne končajo (nenehno prihajajo nove …), oddih nikoli ne pride na vrsto. Tako drsimo v globoko izčrpanost, ki je ne reši niti daljši počitek. Nasprotno: ko se ustavimo, nas preplavi vse, kar smo tlačili mesece, leta, a hoče biti občuteno in potolaženo.
Vedeti ali znati speljati do konca?
Zahodni svet je zrasel na veri v znanje in zato je prepričanje, da psihološko znanje pomaga živeti, zelo razširjeno. A potrebno je dodati, da odkritja na ravni mišljenja in uvidov ne sprožijo premikov. Potrebna je celostno in utelešena preobrazba odzivanja, ki jo potem vidimo v dejanjih. Kaj vedeti je šele uvod.
Izhodi za občutek krivde
Upravičenemu občutku krivde se ljudje izogibamo, ker je moreč in boleč. Navadno se prebudi občutek ponižanosti, ker je ego bolj prizadet in užaljen kot pripravljen na obžalovanje.
Kam se zatečem?
Nekateri ranjeni otroci se zatečejo v svoje srce, da bi preživeli. Razširijo ga kljub svoji majhnosti, da lahko zavarujejo ljubezen do staršev, ljudi in življenja. Nikoli ne bodo sovražili, zavidali, zamerili. Oprijeli so se ljubezni z vsem svojim bitjem in ne bodo je zapustili za nobeno ceno. Rodili so se s to izjemno sposobnostjo. A nismo vsi taki …Morda smo se zatekli drugam.
Spoštovanje kot temelj
Govoriti o ljubezni je kot govoriti o gradnji hiše in začeti pri podstrešju. Kaj pa temelji in vse ostalo, kar bi moralo stati pod njim? Naša kultura vsebuje zelo veliko prvin nespoštovanja. Od vzgoje pa do ustanov vseh vrst smo vajeni segati po človekovem telesu, po njegovi zasebnosti, naravi, času… in vedno je kje izgovor. V njegovo dobro ali v dobro drugih je treba koga utišati, poslati, kamor noče, ga siliti, zapreti, javno osramotiti, izpostaviti ali preprosto obravnavati kot številko.
Iz solidarnosti v močvirje?
Skupaj graditi hišo, ki jo je pokosilo neurje, skupaj organizirati pomoč po opustošenju … je solidarnost z drugim v nesreči. To nas poveže in plemeniti. A včasih kdo pričakuje, da bomo z njim delili razočaranje, jezo, obsojanje.
Manjvrednost
Včasih imamo veliko, pa nam ni dovolj in tega tudi ne cenimo. Na skritem in nezavedno nas žene zahteva, da bi imeli veliko več ali kar vse (in vedno …): lepoto, zdravje, bogastvo, svobodo, ljubezen, slavo… kaj še? To je težko priznati, a je v človeku naše kulture in našega časa močno prisotno in deluje na odnose med nami. Kaj se mi dogaja, če vsak človek, ki kaj doseže in ima, postane zame boleč dokaz, da nisem nič?
Koliko in komu daješ?
Vsak od nas razpolaga z omejeno mero dobrin, ki jih lahko podari. Čas, denar, vse to ima svoje meje in če gremo čez, se sproži rušenje pogojev za dobro življenje. Tudi notranje dajanje ima svojo mero. Ostajati v obilju, ki hrani življenje, je mogoče le, če poteka izmenjava. Kroženje dobrin je princip, ki vlada tudi v naravi, torej sodi k večnim zakonom stvarstva.