Pojdi na glavno vsebino

Članki

Drage bralke in bralci, arhiv vseh člankov je odslej nedostopen in bo na voljo v zborniku, ki ga boste lahko naročali.

Novi tedenski članki bodo vidni kot povzetek, celoten članek pa bo na voljo v zborniku, ki bo izhajal dvakrat letno.

Doseči spremembe

Včasih se na tiste, ki nočejo pristopiti k našim pobudam ali imajo pomisleke, jezimo, jih obsojamo in doživljamo kot brezbrižne in brez čuta za sočloveka. Žal potem dosežemo ravno nasprotno in naš svet postaja poln konfliktov. Zakaj? Ker delimo ljudi na pravilne in napačne.

Oaze smo potrebni

Najti oazo pomeni najti prostor, kjer se na potovanju skozi puščavo lahko ustavimo, okrepimo in naužijemo olajšanja, živosti, zelenja, svežine in radosti. Naše življenje je po svoji zahtevnosti pogosto podobno puščavi. Kako varno potovati?

Ni prepozno

Nikoli ni prepozno, da najdemo ali podarimo olajšanje. Možno je odpustiti, poravnati, prositi za odpuščanje, kaj storiti, kar je dobro in čisto, čeprav so srca zakopana v kamenje. Rodovne zamere so lahko stare sto let, osebne desetletja, pa se lahko v nas prerodijo v objem, če se odločimo za to pot. Žarek, ki topi verige, je vedno na poti. Našo usodo spreminja predvsem vse, kar odložimo sovražnega in ponudimo blagoslovljenega. Načrt za boljše odnose lahko zaživi kadarkoli.

Kar si, je najuspešnejši načrt

Prav je sanjati, da bomo uresničili velike stvari, saj v nas živi veličina, ki želi zaživeti pred svetom. To lahko dosežemo, toda za kaj se res trudimo? Samo v svojih resničnih sposobnostih lahko postajamo veliki in samo, če se jim posvečamo dovolj predano. Koliko je v načrtu res našega bistva?

Skupaj

Vsak naš načrt v resnici vključuje veliko ljudi že od prvega trenutka. V svoji viziji zagnano predpostavljamo sodelovanje, toda ali smo se tem ljudem kdaj posvečali? Ali se drugi ob nas počutijo upoštevane, svobodne in spoštovane sogovornike, ki lahko soodločajo, koliko bodo in če bodo prispevali?

Nezadovoljstvo kot življenjski slog

V našem izobraževanju vlada prepričanje, da odličnost dosegamo s trajnim nezadovoljstvom. Nikoli ti ne sme biti kaj dovolj, ker se boš potem prevzel in ustavil. Zato se zdi, da vestna in resna oseba ne bo nikoli zadovoljna s svojim delom, ker bo vedno opazila, da bi lahko naredila bolje. V tej mračni drži je past, ki nam prepreči vsako veselje, praznovanje, uživanje od delu. Boljša je drugačna pot.

Sonce za mrežo

Včasih beremo življenjepise, v katerih se čudimo, kako so slavne osebe premagale vrsto ovir in nazadnje dosegle svoj cilj in čudovit uspeh. Občudujemo velika dejanja in pozabljamo, da je naše življenje sestavljeno iz neštetih trenutkov in da prav seštevek milijonov najmanjših dejanj vpliva na končni izid.

Ego kot ovira

Ego zazveni, ko rečem JAZ in VEM in HOČEM ZASE. Važen je, da branimo svoj prostor, in da je drugim jasno, da stojimo na svoji meji in varujemo svojo zemljo. Važen je tudi, da obvarujem svojo drugačnost, da speljem načrt, da se držim smeri. A ego pozna le delček mene in drugih. V njem manjka pomladna ljubezen do življenja.

Graditi mostove

Graditi most do drugega pomeni, da najprej prepoznamo ločenost dveh bregov in reko življenja, ki nas ločuje. Kadar bi radi zaživeli skupaj in se razumeli, se včasih znajdemo skupaj na istem bregu in vse steče, da je srce lahko in potešeno. Včasih pa spoznamo, da živimo na dveh bregovih.

Ko imamo malo prostora

Razkošno razpolaganje s prostorom je zelo lepa izkušnja obilja in svobode. A obstaja tudi obilje malega in najmanjšega. V današnjem času pohlepa brez mej je bogastvo skromnega skoraj nepoznana izkušnja. To se dogaja tako po telesu kot s čustvi. Čuteči ples omogoča stik s tem potopljenim svetom človekove svobode v najmanjšem, vera vase pa ustvarjalno raziskuje prehode, ko se zdi, da so vse poti zaprte.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...