Zahtevni začetki

Morda si iz srca zaželimo na novo graditi odnose, stati v svojih koreninah, biti varni. Potem začnemo in vse se seseda, napredka pa na videz ni. Zakaj toliko traja, da se pokaže kaj novega?

Ali znam ločiti egoizem od upravičene skrbi zase?

Potrebe so sile v človeku, ki branijo obstoj, razvoj in veselje do življenja. Če otroku, mladostniku ali starejšemu človeku odtegnemo, kar ga najbolj hrani in oživlja, bo shiral. Zato je važno, da se v pomanjkanju naučimo kljub vsemu poskrbeti zase in si priskrbeti kaj malega namesto vsega, kar hudo pogrešamo.

Končno se lotim svoje varnosti

Kadar nas muči skrita bolečina, ki je ne znamo omiliti ali potolažiti, kaj šele zaceliti, se ta ranjenost razširja na vse, kar doživljamo. Vse se zdi vse bolj nerešljivo, vsega je preveč, vsi nas skrbijo, jezijo ali motijo, nič ne daje zadoščenja? Ustavimo se in povejmo si, da nas nekaj preganja, kar je nujno in neodložljivo … ali pa bo vedno slabše. Vedno bolj daleč bomo od drugih v svoji puščavi.

Sanjati presežno

Sanje so zadnje čase postale predmet trženja: kako sanjati za svoj uspeh, kako za sanjski odnos, sanjsko podobo sebe. Sanjali naj bi zato, da nekaj dosežemo, naročeno bo izvedeno. Sanje so torej ponižane v služenje, v orodje sistema, ki zahteva , da se ženemo za optimalno funkcioniranje, za cilj, ki ga zahteva um. Ali to res lahko dolgoročno deluje?

Resničen prosim, resničen hvala

Kako se nagovarjamo? Stokrat reči komu hvala brez občutka … prazni nas in njega. Komu koristi govoriti tjavendan? In vendar smo tako zelo potrebni čuteče izmenjave obeh teh besed. Kako jim vrniti vrednost in moč, da gradita odnose? Ker to moč imata!

Od preganjanja do jasnosti

Pod pritiskom si ljudje ne dovolimo premora, saj je treba najprej vse rešiti, šele potem bomo počivali. Ker se nerešene zadeve nikoli ne končajo (nenehno prihajajo nove …), oddih nikoli ne pride na vrsto. Tako drsimo v globoko izčrpanost, ki je ne reši niti daljši počitek. Nasprotno: ko se ustavimo, nas preplavi vse, kar smo tlačili mesece, leta, a hoče biti občuteno in potolaženo.

Vedeti ali znati speljati do konca?

Zahodni svet je zrasel na veri v znanje in zato je prepričanje, da psihološko znanje pomaga živeti, zelo razširjeno. A potrebno je dodati, da odkritja na ravni mišljenja in uvidov ne sprožijo premikov. Potrebna je celostno in utelešena preobrazba odzivanja, ki jo potem vidimo v dejanjih. Kaj vedeti je šele uvod.

Izhodi za občutek krivde

Upravičenemu občutku krivde se ljudje izogibamo, ker je moreč in boleč. Navadno se prebudi občutek ponižanosti, ker je ego bolj prizadet in užaljen kot pripravljen na obžalovanje.

Kam se zatečem?

Nekateri ranjeni otroci se zatečejo v svoje srce, da bi preživeli. Razširijo ga kljub svoji majhnosti, da lahko zavarujejo ljubezen do staršev, ljudi in življenja. Nikoli ne bodo sovražili, zavidali, zamerili. Oprijeli so se ljubezni z vsem svojim bitjem in ne bodo je zapustili za nobeno ceno. Rodili so se s to izjemno sposobnostjo. A nismo vsi taki …Morda smo se zatekli drugam.

Spoštovanje kot temelj

Govoriti o ljubezni je kot govoriti o gradnji hiše in začeti pri podstrešju. Kaj pa temelji in vse ostalo, kar bi moralo stati pod njim? Naša kultura vsebuje zelo veliko prvin nespoštovanja. Od vzgoje pa do ustanov vseh vrst smo vajeni segati po človekovem telesu, po njegovi zasebnosti, naravi, času… in vedno je kje izgovor. V njegovo dobro ali v dobro drugih je treba koga utišati, poslati, kamor noče, ga siliti, zapreti, javno osramotiti, izpostaviti ali preprosto obravnavati kot številko.