Članki
Drage bralke in bralci, arhiv vseh člankov je odslej nedostopen in bo na voljo v zborniku, ki ga boste lahko naročali.
Novi tedenski članki bodo vidni kot povzetek, celoten članek pa bo na voljo v zborniku, ki bo izhajal dvakrat letno.
Postaviti se zase
Ta izraz je postal zelo moden in naj bi nakazoval, da negujemo spoštovanje do sebe. Ljudje pa danes delajo marsikaj neobzirnega, surovega in brezčutnega, pa to imenujejo postavljanje zase ali varovanje lastnih mej ali pristnost in iskrenost. Kako naj razumemo, da je na primer skupina sredi dela, nekdo pa hoče, da je vse po njegovi meri in temu pravi postavljanje zase? Ali da svojemu otroku obljubim skupen čas, potem pa grem na lepše, »Saj je otrok srečen le, če sem srečna jaz«. Lahko ločimo postavljanje zase, ki gradi odnose, od tistega, ki ruši? Se lahko učimo učinkovitega postavljanja zase in obenem vzdrževanja povezanosti?
Dati najboljše od sebe
Zelo pogosta zanka v odnosu z drago osebo je to, da opazimo, da bi drugi kaj rad, in vidimo kot edino možnost to, da mu ustrežemo in naredimo prav to, kar si želi. A to je avtomatizem. Če bi sebe doživljali kot človeka, ki vedno odloča sveže in na novo, potem bi vsakokrat pomislili, da smo le slišali neko željo, zdaj pa smo na vrsti mi in naša presoja. Kako ven iz avtomatizma v odnos, kjer bomo zvesti sebi in obenem občutljivi do potreb drugih?
Živeti po svoji meri ni preprosto
Omejenost, zmote, zmeda, strah in šibkost veljajo za sramotne, zato jih skrivamo še najprej pred seboj. Želja po lahkotnosti, brezskrbnosti in neomejeni svobodi brez obveznosti do kogarkoli pa tli in govori, kako zelo hrepenimo po ugodju brez občutka krivde. Kako zgraditi most med tem, kar bi delali, ko bi si pustili veselo otroško uživanje, in med tem, da želimo biti tudi spoštovani in ljubljeni kot odrasli? Kako doseči, da nas zahteve in pričakovanja drugih ne ujamejo v nesrečno jekleno mrežo Dolžnosti, obenem pa čutiti, da smo odgovorni in zanesljivi za druge?
Biserne rešitve
Ovire so navadno motnja, ki je nočemo, zaplet, ki nas jezi, senca, ki nas straši, kamen na prsih, ki teži. Življenje je polno ovir vseh vrst, zelo majhnih ali zelo velikih, zato je kakovost naše vsakdanjosti bistveno odvisna od počutja ob vsem, kar nas bremeni. Če najdemo način, da se težav lotevamo tako, kot se školjka loteva tujka v sebi, se naše doživljanje življenja bistveno spremeni. Teh bisernih procesov se učimo v Šoli poslušanja.
Zvečer se vprašam, kako mi je
Vse, kar nam ni všeč, je važno zaznati, kajti vse neprijetno odmeva in seda v telo. Organizem skozi cel dan čuti in dojema, če nam ni dobro in če dogajanje ne podpira veselja do življenja in nas ugaša. Nakopičena stiska pritiska, moti, išče pot do zavesti. Naporen dan išče večerni mir in spanje, ki nas obnavlja.
Rušilnost drugih
Neprijazen, oster, celo surov odziv nas vedno prizadene, kar je dobro. Pomeni, da smo občutljivi za rušilnost v drugem in da si želimo bližine čutečih ljudi. V surovem nastopu je skrit (psihofizični) udarec, čeprav gre samo za besede ali grožnjo. Želimo si varnosti, a to zahteva delo, saj je skrb za naše počutje naša odgovornost. Se počutimo žrtev? Ta drža gotovo ne prinaša dobrih zamisli za odziv, ki nas res lahko zaščiti. Kako do načrta za lastno varnost?
Kar te boli, bo ranilo drugega
Bolečina se zelo rada spremeni v zamero do povzročitelja. Bolj smo ponosni in bolj bi radi verjeli vase, težje vidimo svojo odgovornost. Le lastno trpljenje nam je očitno. V globini se začne proces rušenja drugega. O tem, koliko zaznavamo povezavo med bolečino in zamero, je vredno resno razmisliti, ko se želimo osebno razvijati.
Kako to deluje name?
Telesu je vedno jasno, kdaj mu je dobro, saj občuti, ali živimo po svoji organski in stvarni meri ali ne. Organske, fizične zaznave so najpristnejša povezava z našimi ključnimi potrebami za Življenje. Zakaj tako težko sproti opazimo, kaj se nam dogaja?
Ranljivost kot orožje
Čista ranljivost doseže, da v bolečini iščemo podporo sorodnih duš in vračanje v moč. Nepoštena ranljivost se razkazuje, da bi drugega obtoževala. Opazujmo sebe in druge. Kam se usmerjamo, ko smo prizadeti? Smo v svoji ranljivosti čisti? Je drugi, ki kaže svojo bolečino, čist? Kakšno ozračje nastaja?
Veselje do življenja
Veselje seveda pripada čistim ljudem, ki jih ne greni upravičeno težka vest, a ne samo njim. Pripada tudi vsem, ki odprto sprejemajo dejstvo, da so zmotljivi in izpostavljeni zmotam. Toplo srce nima pred seboj nemogočih nalog. Vesel človek prizadevno drobi po svetu s svojo živo hojo, v kateri ni naprezanja in krčevitosti, nosi ga srčni veter ljubezni do sveta in ljudi. Odkrivajmo izjemno ustvarjalno moč sposobnosti, da se veselimo, a tudi razloge, da tega včasih ne zmoremo ali celo nočemo. Zato vabljeni v Bohinj, v iskanje izvira čistega veselja.