Članki
Drage bralke in bralci, arhiv vseh člankov je odslej nedostopen in bo na voljo v zborniku, ki ga boste lahko naročali.
Novi tedenski članki bodo vidni kot povzetek, celoten članek pa bo na voljo v zborniku, ki bo izhajal dvakrat letno.
Premičen mozaik
Kako biti pravični, ko opazujemo druge? Samo celostna slika bi zajela večino notranjih sil v osebnosti. Toda navadno v vsakem dejanju ljudje izrazijo samo del sebe, ostalo pa ostane v ozadju in prevlada enostranska slika.
Ne bodimo tarča
Čemerna oseba, ki se počuti vedno žrtev koga drugega, (to je pogosto skrita življenjska drža) prinaša med nas slabo vreme. To je dobro takoj opaziti in odpreti dežnik. Ne gre za to, da kdo trpi in da potrebuje razumevanje. Prava bolečina se odziva na sočutje in jo lahko objamemo. Nataknjenost pa išče svoje žrtve in priložnost, da se znese. Najraje na tistega, ki je najbolj ljubeč in pri roki. Med prazniki so ljudje pogosto taki. Ne bodimo njihova tarča.
Praznično spoznanje
V družini zlahka prezremo, kaj vse so prispevali drugi. Navadno vidimo predvsem svoje delo, trud, vloženo ljubezen. Očitki, da drugi premalo naredi za družino ali odnose, so zelo običajna zadeva. Pošten pogled pa pove nekaj drugega. Če družina še obstaja, pomeni, da je vsakdo globoko v sebi želel, da ostanemo skupaj, in je zato nekaj vložil. Tudi po njegovi zaslugi smo še skupaj.
Vzdržati spremembo in rasti
V svetu duhovnega iskanja se večkrat omenja primere oseb, ki so v zelo kratkem času spremenile svoje življenje. Marsikdo o tem napiše knjigo in zdi se, da je rešil vse. Taki obeti gredo odlično v prodajo. Toda zunanji poseg lahko pretrese, a ne more v hipu preobraziti vseh mehanizmov, ki jih je osebnost utrjevala celo življenje, vseh odnosov.
Kritičnost do sebe ali podpora sebi?
Naučili so nas, da je kritičnost do sebe pogoj za napredovanje. Gledati sebe z neodobravanjem kot strog sodnik naj bi nas vzpodbudilo k dobremu. Iz izkušnje pa vemo, da najbolje delamo in smo najbolj ustvarjalni in neutrudni, ko se navdušimo nad seboj in se v polnosti vere vase predamo načrtu, izbrani nalogi.
Ali vidiš dobro v meni?
Sposobnost, da vidimo dobro v drugih, je eden od najdragocenejši sadov osebne rasti v veri vase. Toda ni je lahko razviti. Če dojamemo, da tega ni prav lahko doseči, bomo lažje razumeli druge, ki nas težko pohvalijo, vidijo pa vse, kar ne gre. Ali pa samo gledajo, ko naredimo kaj res lepega zanje, pa se jih nič ne dotakne.
Občudovanje prebuja življenje
Otrok išče pogled, ki ga spremlja v prvih podvigih, želi si biti opažen v vsem, kar mu uspe. Seveda želi biti tudi potolažen v tem, kar mu ne uspe, kar kot odrasli lažje razumemo. Potolažiti pogosto znamo in zmoremo. Veliko manj pa znamo občudovati, počastiti in ovrednotiti.
Prisluhni svoji žalosti, ker te kliče v življenje
Čeprav se sliši kruto, pa v žalosti ljudje veliko naredimo, da bi nam bilo še huje, kot nam je že. Razlog je v tem, da je pogosto sploh ne prepoznavamo (morda ji rečemo utrujenost ali nemogoče razmere v službi ali …). Nočemo je, ker je moteča in prav nič imenitna za razkazovanje.
Glejte mojo rano!
Kazanje svoje rane in klicanje na pomoč je pravo dejanje, če ne moremo nič in nas nihče ne vidi in nihče ne opazi, da kaj potrebujemo. Zato je nujno, da prikličemo pomoč. Vse to sodi v našo prazgodovinsko opremo za preživetje in to dela otrok, dokler je povsem odvisen od odraslih. Ko se udari, zajoka in nagovarja okolje, naj kaj stori zanj, ker sam tega ne zna. Kaj pa navadno naredimo izobraženi odrasli?
Premalo, da bi bilo vredno
Prevelika zahtevnost do sebe je past, ki marsikoga ujame v svoje kremplje. Pravi pa takole: »Malo lahko dosežem, prepozno je ali preveč zapleteno za moje sposobnosti, zakaj bi se gnal za kakšen premik? Saj je vseeno.« Seveda ni vseeno, ker zanemarjena stiska ruši naprej. A to še ni vse. Sproti namreč zanikujemo vsako doživeto olajšanje.