Pojdi na glavno vsebino

Članki

Drage bralke in bralci, arhiv vseh člankov je odslej nedostopen in bo na voljo v zborniku, ki ga boste lahko naročali.

Novi tedenski članki bodo vidni kot povzetek, celoten članek pa bo na voljo v zborniku, ki bo izhajal dvakrat letno.

Premalo imam, drugi pa (pre)več

Grenko ogledovanje svojih ran in prizadetosti, življenjsko nezadovoljstvo, trajno razjedajoče hrepenenje po drugačnem življenju žal ni gorivo za dlje in više. Ne pelje nas v izpolnjenost, ampak je veriga, ki vleče na dno. Katera je druga možnost?

Kaj je res lahko drugače?

Videti, kaj je še možno spremeniti, prenoviti, nadgraditi … je zelo dragocena sposobnost, ki izvira iz dveh zgrajenih temeljev: vedeti, kako res delujem (torej iz poštenega vpogleda v vse svoje svetle in senčne danosti značaja), in iz ljubezni do življenja samega na sebi. Spoznamo se le, če se temu zares posvečamo, in tudi za veselje do življenja velja isto.

Moj prostor med drugimi

Ko gledamo otroka, ki se znajde na velikem igrišču in nikogar ne pozna, lahko opazimo, kako se poskuša vključiti. Nikoli se ne zgodi, da bi malček v bližini drugih otrok hotel nenehno ostajati sam. Naša potreba je biti skupaj, delati skupaj, a tudi po svoje. Obenem pa se takoj vidi, ali bo skupina otroku dopustila, da prinese vanjo svoj stil obnašanja ali ne in ali bo otrok sprejel način delovanja skupine. Se bo odvil čudež povezovanja?

Kaj vse lahko dosežem?

V preteklih desetletjih je izhajalo ogromno knjig (v milijonskih nakladah) o moči uma za uresničevanje najdrznejših želja. Žal potem nihče ne preverja, kaj se dogaja ljudem, ki to poskušajo doseči in zlasti trajnostno vzdrževati. O tem pa ni uspešnic in milijonskih naklad. Iluzija se zato lahko nadaljuje v vedno posodobljenih variantah. Toda kaj lahko naredimo zase zares?

Kaj je res možno?

Vsak od nas ve, da vidi svet glede na svoje počutje. V stresu imamo pred nosom kaj, kar iščemo, pa tega ne vidimo. V žalosti ne vidimo lepega, v jezi še manj. A nehote ostajamo ujeti v svojem omračenem pogledu, če se ne naučimo izstopati iz sence pod luč. Svetilka ob naši poti je vedno prižgana. Mrk lahko mine.

Kako dati zares

Ljudi, ki znajo zares veliko dati, ni prav veliko. Dajati tako, da varujemo življenje v sebi in negujemo življenje v drugih, je velika umetnost. Smo po dajanju čustveno izčrpani, v telesu utrujeni do dna, brez volje, da bi se ukvarjali s sabo, s polno glavo občutka, da ni bilo dovolj in da vse čaka?

Dva svetova in most med njima

Prelepa doživetja imajo veliko moč, obenem pa so zelo ranljiva. Lahko zastanemo v občutku izgubljene sreče, ki se je prikazala samo za hip in takoj izginila. Potem zbežimo nazaj v svoj svet brez obzorja, kjer vse teče po starem in je pač treba stisniti zobe, pa gre. Novo in staro nimata nič skupnega, tako se zdi. Na to navidezno ločenost lahko gledamo tudi zelo drugače.

Vlagati v svojo preobrazbo zares

Vse v naravi deluje po izjemno natančnih pravilih: rast semena, razvoj mravljišča, pomladno prebujanje in jesensko umikanje v korenine …Vse je izpeljano v neštetih korakih, ki imajo vsi isti cilj in se med seboj povezujejo ter sveže nadaljujejo iz tega, kar je bilo prej. Tako naj bi potekal tudi naš osebni razvoj. In kaj govori narava? Da se nič ne razvija po svoje, samo, vsak mladič se uči, dokler ni samostojen, uči pa se od odraslega, ki določeno spretnost že obvlada. Toda živimo v času, ki ne mara ne naravnih zakonov ne pravih učiteljev in tudi skromnost ni vrednota. Preobrazba pa je dosežek, do katerega vodi dolga pot v drži učenca.

Kaj je narobe, če čutim sovraštvo?

Prav nič, če se tega pošteno zavedam in če si tega ne želim v sebi gojiti, hraniti, spreminjati v dejanja. Napadalnost, uničevalnost, maščevalnost, zavist …vse to je človeško in dobro je, da si te občutke najprej sploh priznamo. Potem pa se jih naučimo gledati s srcem, odprto in sočutno, in potrpežljivo vztrajamo, dokler se ne preobrazijo.

Kaj pomeni poznati svoje občutke?

Občutek, ko se rodi, je vedno resničen, a na poti do zavesti se lahko izgubi ali se celo sprevrže v svoje nasprotje. Na primer: dober občutek lahko doživimo kot nevarnost. Kako torej pustiti občutku, ki ga doživlja telo, in je resničen, do zavesti, do jasnosti? Vedeli naj bi, kje čutimo v telesu in kako, opažali spremna čustva in misli, torej doživljali celostno.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...