Članki
Drage bralke in bralci, arhiv vseh člankov je odslej nedostopen in bo na voljo v zborniku, ki ga boste lahko naročali.
Novi tedenski članki bodo vidni kot povzetek, celoten članek pa bo na voljo v zborniku, ki bo izhajal dvakrat letno.
Praznujmo danes Delo
Ko mama dvigne otroka, da ga podoji, in je z njim in samo zanj, je to Delo. Ko učitelj, zdravnik ali bolničarka po celem dnevu posvečanja potrebam drugih poišče oddih, poskrbi zase, za svoj mir in obnovo veselja, je to Delo. Ko kmet, obrtnik, delavec opravi karkoli vešče in predano, je to Delo. Ko v pomanjkanju, žalosti, pretreseni od hudega iščemo, kam bi usmerili svoj korak in česa bi se oklenili, da obnovimo življenje v sebi, je to Delo. Ko skrbno pometamo svoje malo stanovanje, kjer negujemo svoje čisto življenje, je to Delo. Ko s srcem mislimo na svoj načrt in s kom bi se povezali, da bi ne ostali v njem sami in da bi zaživel, je to Delo. Ko iščemo, kako bi podprli človeka v stiski, ki iskreno gradi svoje novo življenje, je to Delo. Resnično, zbrano Delo gradi prihodnost. Praznujmo sebe, ker smo bitja Dela.
Sila vprašanj
Možgani iščejo po svojem arhivu, kar naročimo, pa čeprav nam to ne koristi. Spominskih zapisov o bolečinah, prevarah, pomanjkanju ne manjka. Naj iščejo, kar nas podpira, ali pa jih pošiljamo po spomine, ki povečujejo trenutno stisko ali še bolj meglijo pogled? Lahko takole naročamo svoji glavi: "Išči po arhivu, kolikokrat je že bilo hudo. Ko ti je lepo, se spomni na vse, kar ti manjka, da bi bilo še lepše. Ko ti kaj podarijo, najdi v arhivu, kdaj ti niso nič dali. Ko ti kaj vzamejo, opazi, kako malo imaš ..." Morda bi lahko spremenili navodila in vprašali srce, kaj potrebujemo, da bo v naših dnevih več lepote in topline, navdušenja? Kaj, ko bi veselja lačno srce naročilo možganom, kaj naj iščejo? Zelo drugače je, če po spominu iščem, kar me gradi, kot če iščem, kar me ruši. Vedno najdem tisto, kar iščem. In tisto me vodi v delovanje. Kako iskati, kar me najbolj krepi? Naučiti se je treba postavljati sebi podporna vprašanja. Taka, ki nas povežejo z najčistejšim in najbolj živim delom sebe. Kako torej nagovarjati stisko, da bo pokazala izhod?
Enakovrednost
Vsi bi radi čutili svojo vrednost, a ker je ne znamo graditi na čistih temeljih, segamo drugam. Pripisujemo si kvalitete, ki jih ni, preziramo pa male dobre cvetke svojega značaja. Lastimo si zasluge, ki bi jih morali deliti z drugimi, zaničujemo pa svoja dobra dela, ker so premajhna. Radi bi bili čudoviti kot kdo drug, a se s svojo edinstvenostjo ne želimo ukvarjati. Samo predano delo na lastni njivi nam omogoča občutenje enakovrednosti. Prepoznajmo načine zanemarjanja in podcenjevanja sebe, tudi najbolj skrite, da bo ta virus onesposobljen in da bomo zrasli v svojih očeh.
Ven iz koristoljubja .. v oplajanje
Koristoljubje nam preprečuje, da bi bili ljubljeni, uslišani in sprejeti. A pogosto se sploh ne zavedamo, da nas žene težnja, da bi druge uporabili v svoj namen. Da jih iščemo samo zato, da bi dobili varnost, ugled, podporo, zaledje, znanje, ideje za svoj uspeh … V drugih to opazimo, kadar to iščejo pri nas. Ali opažamo to pri sebi? Kako prepoznamo svoje koristoljubje? Ne samo po tem, da drugega iščemo le v trenutku, ko ga potrebujemo, drugače pa ne. Stvar je veliko globlja in nas ruši navznoter in navzven. Kako ven iz tega? Potrebnih je kar nekaj korakov. Prvi je ugotoviti, zakaj segamo po drugih namesto vase … res nimamo ničesar svojega? Kaj v sebi premakniti in kje, da bomo iz koristoljubja prestopili v stik in bomo oplojeni, drugi pa bodo isto dobili od nas?
Ponižanost in dostojanstvo
Pot iz ponižanosti v dostojanstvo obstaja, a ne najdemo je po stari logiki nasprotij. Pogled na življenje kot ali-ali nas paralizira. Ali sem pogumen ali pa sem reva. Ali sem bogat in uspešen ali pa sem poraženec. Ali sem čudovita ali pa bedna. Ali se goreče ljubiva ali ta par ni nič. Ali je moje telo v sijajni formi ali je za smeti. Kako naj se premaknemo, če se smemo potegovati samo za idealne in sijajne dosežke? Na tej vsiljeni in razvrednoteni predstavi o sebi poteka trženje in nam prodajajo uspešnost, lepoto in moč, srečo in ljubezen. Lahko pa se naučimo počutiti vredne, uspešne, močne in lepe.
Ali te draga oseba ovira?
Občutek, da nas draga oseba zadržuje in zavira, mi pa si želimo iti za svojimi željami, ne izvira iz poštene ocene našega resničnega položaja. Prepričanje, da ima drugi vso to moč nad nami, je privid, čeprav se res počutimo nemočne. Nekoč ali dolgo smo doživljali, da je narobe slediti željam, ki jih pomembni drugi ne odobravajo. Zdaj smo zasidrani v starem občutenju sebe kot otroka, ki se boji posledic. Za izhod potrebujemo pot, v kateri se naše doživljanje dogajanja dopolni.
Zakaj nas stres tako zamaje?
Običajno o stresu govorijo kot o krčeviti napetosti, ki se sproži v občutku, da zadevi nismo kos in se zato sprožijo stresni hormoni. Toda danes so ljudje predvsem pod pritiskom nerešenih dogajanj v sebi. Kaj se torej dogaja? V metodi Vera vase iščemo globlje razloge za ta nemir, ki lahko pojasni tako razširjeno stresno odzivanje. Gre za notranjo napetost v odnosu do sebe in sveta, od zamere in strahu pa do nestrpnosti in zmedenosti in izgube smeri. Stresno življenje res pospešujejo zunanji pritiski, a človek, ki se nauči biti kos notranjemu nemiru, lahko uspešno ostaja na svoji poti.
Svet zelenja
Včasih se navdušimo, ker začnejo stvari lepo teči. Rečemo si: "KONČNO!" Zadihamo in se veselimo. Potem pa se prav kmalu zgodi, da se kaj zatakne ali nas celo polomi kot mlado, komaj posajeno drevo, ki ga je nevihta močno poškodovala. Takrat je nevarno, da to razumemo kot dokaz o nesmislu svojega delovanja. Vse je zaman. Vedno spet bomo posekani. Važno je, da se naučimo živega odziva na ponavljajoče nevihte, ker življenje to je. Učenje za vedno nove začetke je ključna sestavina vere vase, naše zelene narave.
Videz in resnica dotika
Modrost je sposobnost, da vidimo celoto. Pogosto pa nas zavede podrobnost, ki nas privlači ali odbije in celote potem ne raziskujemo več. Možno je srečati zelo neprijetno osebo, ki nosi v sebi zaklad, a tudi tisto, ki za sijajnim videzom skriva uničevalne namene. Širina pogleda namreč zahteva čas. Oči naj bi prepotovale celoten obseg pojava pred seboj, sluh naj bi ujel, katero čustvo govori iz glasilk, telo v celoti pa govorico gibov in drže. Tega ni mogoče storiti ob prvem vtisu. A nekaj je še posebno močan signal: občutek, ko se nas oseba dotakne. Razbrati kakovost dotika je posebna sposobnost, ki jo lahko razvijemo.
Pomlad me kliče
Pomlad začutim, ko sredi skrite grenkobe zaslišim ptičje petje in dovolim, da napolni vse v meni. Ko vidim drevo, ki so ga neusmiljeno obrezali in zaslišim spev korenin, ki ga hranijo in tolažijo. Pomlad me zajame, ko začutim, da je življenje pred mano, ne za mano. Ker je sinjina neba mogočnejša od vsega, kar nas lahko teži, in čakajoča Ljubezen vedno na delu. Zato naj vse misli odnese v pomlad.