Članki
Drage bralke in bralci, arhiv vseh člankov je odslej nedostopen in bo na voljo v zborniku, ki ga boste lahko naročali.
Novi tedenski članki bodo vidni kot povzetek, celoten članek pa bo na voljo v zborniku, ki bo izhajal dvakrat letno.
Ven iz zmedenega življenja
Včasih se zdi, da imamo v glavi zmedo zato, ker je vsega preveč. Toda mogoče je jasno misliti tudi sredi mnogih opravil in kopičenja, če je le smer jasna in če vemo, kaj in kdaj naj bo kaj na vrsti in zakaj. Zadihan dan se konča in čutimo, da smo naredili veliko in dobro speljali. V nas ni bilo zmede. Zmeda se lahko pojavlja, ko smo na dopustu, ko imamo mir, ko ni veliko dela. Megla v glavi je težka in neprehodna… Ni mi jasno, kaj zares hočem, zakaj, kam in s kom. Pot do jasnosti obstaja, a na tem je treba delati.
Suverenost v veri vase
Kaj je suverenost? Da stojimo na vrhu gore svojega življenja in vidimo svojo dolino-resnico v celoti. Vidne so vse odprte poti, ves prostor, ki še ni obdelan, vsi neprehojeni predeli, vse že poseljeno in zgrajeno. Tako gledamo nase, ko prehodimo najzahtevnejši del poti vere vase. Jasno nam je, kaj je naše, kaj je možno in kaj ne. Suverenost je mir zavedanja, ki sledi preseženim stiskam in nepremičnosti zastalega življenja.
Pot iz sprenevedanja
Pristati na jasnost. Dovoliti možganom, da razumejo. Ustaviti namerno zmedo. Dopustiti razjasnitev neba, da posije sonce in se pokaže razgled nad vsem, kar je v meni. Ko se zapletamo, se prvo vprašanje glasi: zakaj nočem, da mi je jasno? Ali res iščem jasnost in so moji možgani dobili navodilo, naj najdejo pot? Ali pa jim nezavedno naročam zmedenost in oblačnost, da se izognem srečanju z resnico? Iščimo jasnost, da nam bo lažje živeti.
Najbolj dragocena zemlja
Včasih v nas popusti najsvetlejše, najmogočnejše upanje. Izkaže se, da smo verjeli v prazno. Počastimo svoj trud, svojo žalost, in v obredu težkega slovesa položimo k počitku umrlo upanje. Kadar končno zmoremo to slovo brez grenkobe in brez obupa, se umrla roža čudežno razkroji v blagoslovljeno zemljo. Nobena druga zemlja nima v sebi take moči. Ustvarila jo je preobrazba. Pripravljena je za veliko in neznano uslišanost. Za tisto drugo in novo, česar nismo sejali, ker smo bili ujeti v nego neplodnosti. In začne se odvijati, kar je res možno.
Saj bo minilo
Obstaja vrsta ljubeznivih ljudi, ki se na vsako bolečo izkušnjo odzivajo z nasmehom in prepričanjem, da bo minilo. Po eni strani jim to pomaga, da ohranjajo veselje do življenja in drugim ne težijo, po drugi pa jim preprečuje, da bi se podali v odkrivanje razlogov za ponavljajoče težave in ne opazijo možnih rešitev. Skratka, nasmeh je povezan s stiskanjem zob. Cena za vzdrževanje take sončnosti je zelo visoka. Ko spoznamo dragocene sadove ukvarjanja z vero vase, se temu izognemo in naše veselje postane pristno in neobremenjeno. Sadovi temeljitega ukvarjanja s težavami rojevajo semena radosti, površen optimizem pa semena stisk.
Prostor za dušo
Večina ljudi se ne zaveda globokega pomena tega, da zvečer pregledamo dan in presodimo, koliko je bilo v njem trenutkov, ko smo se počutili žive, radostne ali prijetno izzvane v novem odkritju. Razživijo nas namreč srečanja, ki so odgovor na naše najgloblje potrebe. Tako prepoznavamo smisel svojega življenja. Usmerjeni v dolžnost, voljo in zahtevnost in brez stika z viri moči izgubljamo smer. Imamo na svojem dnevnem urniku večerni prostor za dušo? Samo tam lahko opazimo praznino in ugašanje in samo tam se lahko odločimo, da ukrepamo.
Usmiljeni Samarijan
V znani zgodi o usmiljenem človeku navadno prezremo pomemben del sporočila. Važno je, kar dobri človek naredi, a za nas je še pomembnejše tisto, česar NE dela: ne pričakuje, da bo naredil vtis, ne sprašuje se, koliko je drugi sam soodgovoren za nesrečno stanje, ne presoja ozadja in ne poskuša usmerjati ranjenega človeka in njegove poti. Ne sili se pomagati, če tega ne čuti kot pristen nagib, da nekaj stori zastonj. Ne domišlja si, da bo kaj rešil in vplival na usodo drugega, Izbral je svoje dejanje in ve, zakaj tako ravna. Kaj bo podarjeno obrodilo, to prepušča drugemu.
Trudim se zate, ti pa nič!
V naši predstavi, kaj je za drage ljudi dobro, svarimo in delimo nasvete, kujemo boljše načrte od njegovih … Namen je drugemu preprečiti, da bi si škodil in trpel. To prizadevanje se zdi ljubeča skrb, pozornost, dajanje. A žal to ni. Ker ne dosežemo nič, si razlagamo, da smo naredili premalo, in pritisk povečamo. Ta pot vodi v vedno globlje razhajanje in bolečino. Le podpiranje tega, kar drugega krepi in veseli, prispeva k temu, da lažje nosi svojo stisko in ceni našo bližino. A najti način, da ga nezahtevno podpiramo, obenem pa se ne odpovedujemo sebi, je prava umetnost.
Izbrati in obdržati smer
Izbrati svojo pot bi bilo preprosto, če bi zmogli troje: jasno občutiti svoje želje, se jim srčno posvečati in na vsakem koraku opaziti, kaj je možno narediti, kje pa je trenutno pot zaprta. Navadno se niti ne zavedamo, koliko vlagamo v svoje slabo počutje! Delati po starem gre samo, pa čeprav je mučno, vse je že avtomatizirano: slaba volja, obtoževanje drugih, jeza nase, občutki neuspešnosti. Vsa ta nesrečnost teče kot po olju in se kar sama zažene vsak dan kot dobro utečen program. Začnimo raje vlagati v čutenje sebe, v zvestobo svojemu razjasnjenemu namenu. Vabljeni na januarsko delavnico Izbrati svojo pot, vabljeni v prebujanje SMERI v sebi.