Samopomilovanje ali sočutje?

V samopomilovanju ostajamo ranjeni in žalostni, a ne zato, ker ni podpore od zunaj. Zato trpimo, ker ne zmoremo podpornega odnosa do sebe, iskrenega sočutja. To je namreč vedno usmerjeno v posluh in nego za moč, ne v pomilovanje. Ali čutimo, da bi si radi iz srca pomagali in vse naredili zase? Ne, če se pomilujemo. Prednost smo dali bolečini, ki je zasedla ves notranji prostor, ostalo pa smo izrinili: našo nekje skrito nežnost do sebe, naše hrepenenje po življenju, moč, ki tli in nas je pripeljala do tu, da smo še živi, naše dosežke. Nezavedno, a dejansko smo dali prostor samo obupovanju in otopelosti. To ne pomeni biti nemočni. Nismo zastali zaradi prevelike bolečine, ampak zaradi trdosrčnosti in izogibanja podpornim občutkom. Sočutje prebuja nežno skrb zase, opozarja na lastne dosežke in neutrudno išče smer za izhod. Poglejmo v globino tega premika, ki začne delovati, če se globlje razvijamo.

Članek v celoti bo na voljo v zborniku Vera vase vsak dan 2023.