Tista, ki je mož ne razume
Ta članek je nadaljevanje člankov, ki prikazujejo uporabo metode Hoffman. V prvem je bilo govora o vlogi žrtve, tu pa imate zapisan samogovor žene, ki se je vživela s svoje občutke, da je mož ne razume, in si zapisala tok misli v tej vlogi. Mislim, da se bo v zapisu prepoznalo veliko mlajših in starejših žensk. Meni se je zdel na trenutke komičen, na trenutke pa tragičen, saj se pogosto ženske nikoli ne izmotajo iz te pajkove mreže.
... Kaj bom govorila, saj ne razume, rekel bo isti stavek kot zmeraj ... pretiravaš ... ali bo obrnil na vic ... kajti on je vedno tako samozavestno miren (razen kadar ne znori), da se moja težava zdi še bolj neumna ... zato bom raje tiho in briga me, če me davi jeza ... toda obupno je, kako si želim srčne bližine, kako iščem objem, v katerem bo nekomu vse jasno o meni in bo vse, kar bom rekla, čudovito zanimivo, novo in poglabljanja vredno ... bo že kje kdo, ki mi bo to dal, saj ne moreš imeti vsega pri partnerju ...končno se razumeva veliko bolj kdo drug in prepirava se ne in važno je, da si zadovoljen s tem, kar imaš ... zato sem dobra žena in bom zdaj raje kaj pametnega naredila, namesto da se sebi smilim, bom pospravila in skuhala in vse uredila in ne bo imel kaj reči, ker če bom brezhibna, bo vsaj to moral spoštovati in ceniti in mu bom zaprla usta s svojo pridnostjo, končno me včasih pohvali, kako kaj znam ... pa naj si kdo upa reči, da ne naredim vsega in še več in da se ne znam obvladati in paziti na družinski mir in tudi otroci bodo zadovoljni, da ni nerazumevanja ... moj oče in mama sta se kar naprej prepirala ... ampak jaz pa se ne bom, ker imam lepo družino in sem ponosna nanjo in končno sem prav srečna, da imam takega moža in on mi vedno pomaga in me ceni ... saj me še nikoli ni pred drugimi zafrkaval in lepo ravna z menoj ... kaj pa hočem zaboga, kdo pa ima vse to, kar jaz iščem, saj sem nora, kakšno ljubezen pa hočem, kje pa se je še videlo, da si boš vse povedal in si popolnoma zaupal ... vsak je v bistvu sam na svetu in brez samostojnosti nikamor ne pridem ... sem ali nisem samostojna ženska, ki zna poskrbeti za svoje počutje, končno je moja samozavest moj problem, ne njegov, zakaj pa bi moral prav vse vedeti o meni, kako mi je včasih obupno ampak pravzaprav mi ni hudega, kaj mi pa manjka, saj nisem majhna punčka, da bi me moral kdo zdaj cel dan crkljati in misliti, kaj čutim in želim, ali ni že čas, da neham s tem, končno se imava krasno .. no dobro, saj spolnost med nama ni ravno pogosta in krasna, ampak sem slišala, da je z drugimi stokrat slabše, kaj pa hočem, saj mi je pravzaprav on še všeč in privlačen, ne bomo zdaj ustvarjali problemov, kaj pa je, no ja, res je, da se mu ne prepustim popolnoma, saj se nikoli nisem, morda sem na začetku mislila, da bo tako, pa sem videla, da ni, ne komplicirajmo, kje pa je vse idealno, saj nima druge, jaz pa tudi ne drugih, drug drugemu sva zvesta, rada se imava, skrbna sva in poštena in otroci so krasni, kaj pa hočem? ZAKAJ ZDAJ JOČEM, trapa neumna, ali mi res nikoli ni dovolj???? Ali naj ga zdaj gnjavim s tem, saj sploh ni jasno, kaj hočem, kaj bom sploh rekla, če bo vprašal, kaj mi je? Rekla bom NIČ MI NI, tako bom rekla, kot že neštetokrat, saj ne bi razumel ... saj še jaz sebe ne razumem, kako bi on? ... In mogoče on tudi ni popolnoma zadovoljen z mano, torej se moram potruditi, da se ne bo še bolj oddaljil od mene ... kaj ne vem, kako mi je tesno, če je slabe volje ali če me dolgo ne poboža? Torej je najbolje, da se nasmehnem in sem lepa in umirjena in ponosna in vse bo v redu. Res, včasih mi gre on grozno na živce in ga ne prenesem ob sebi, včasih se ga bojim in grozno se ga bojim izgubiti ... a saj je dober mož ni nič narobe in sem srečna z njim ... (in konča pisati solzna ...) Komentar? Verjetno ni potreben ... Samo to: opazili boste, da v tem samogovoru ni resničnega zanimanja za moža, ni slutnje, da se morda tudi on počuti osamljenega. Morda bi ženo hotel razumeti, pa ne ve, kaj storiti. Sama je zaprta v svoji vlogi, osredotočena na svojo nemoč, zato se ne more vživeti vanj, ne more se preprosto razkriti in tudi ne more storiti nič takega, da bi on lahko zaslutil njeno ranljivost. To seveda velja za oba. Kadar ženske skušajo biti dobre, se moški ne počutijo ne sprejete ne ljubljene. In kadar moški skuša biti dober in skrben mož in vse narediti ... se žena ne počuti ne sprejeta ne ljubljena. Na dnu sta oba sama ... kljub trudu, da bi se ljubila. To je primer postopka, po katerem se žene in možje že kmalu po poroki in zlasti po rojstvu otrok oddaljijo drug od drugega. Če se prepoznate v tem samogovoru, čim prej poiščite pomoč in začnite z iskanjem pristnega stika, v katerem bo zaupanje spet zaživelo in vaju globoko povezalo. Hrepenenje, v katerem sta se nekoč srečala, se lahko razcvete. Ljubezen ni umrla, le potegnila se je vase ... Čaka na trenutek, ko jo bomo sposobni izgovoriti v polni resnici, se izpostaviti v svoji ranljivosti in uresničiti srečanje duš in teles.