Suroveži na oblasti
Ob splošnem zgražanju, ker imamo na svetovni (in seveda domači) politični sceni primitivne ljudi, si ne morem kaj, da ne bi dodala nekaj opažanj. Njihova uspešnost me namreč sploh ne čudi.
Padec ravni v javnem izražanju in izmenjavi mnenj je že kar svetovni pojav. Neobvladan politik, ki nas moti, ker se izraža surovo ali kar sovražno, pa je privlačen za mnoge ljudi, ki doživljajo nemoč in poraženost. Vsi vemo, da je v življenju danes veliko pritska in da je potrebno veliko truda, da kaj dosežemo. Plašnim in ranljivim kar trda prede.
Značilnost grobjana v vsakdanjem življenju pa je, da doseže, kar hoče, ker je dovolj nesramen in nasilen, da se drugi zaprepaščeno umikajo. Sami nismo vajeni učinkovite in takojšnje samoobrambe (kdo pa je tega sploh vajen?) in ne vemo, kaj bi, ko zverina plane na nas s svojim zadirčnim besednjakom, podtikanjem, dviganjem glasu, žalitvami in vsem, kar sodi v reperoar suroveža. Tisti, ki sebe najmaj cenijo in doživljajo ponižanja vsak dan, zlahka začnejo oboževati naranljivost. Za take ljudi je surovež sicer grozeč, a obenem izjemno obetajoč gospodar, ki bo uredil stvari s trdo roko in po hitrem postopku. Njemu nihče nič ne more. Njemu je tudi vse jasno. Ve, kje so razlogi za vse in kateri je način, da vse hitro reši. Po eni strani je lisjak, po drugi pa deluje kot preprostež, ki ga vodi zdrava pamet in ga vsakdo lahko razume ter se počuti ob njem dovolj inteligenten.
Zato grobjan ne žanje uspeha samo med tistimi, ki bi se radi okoristili z njegovo mogočnostjo. Všeč je trudi vsem, ki jim gre zapletenost sveta na živce in si želijo preprostih in hitrih odgovorov na vse, potrditve, da lahko kaj razumejo in vplivajo.
Neposredni divjak (kot je na primer Trump, da se razumemo) deluje, kot da ima jasne pojme in prave programe za karkoli. Svoje resnice in recepte strelja brez zadržkov, ne pozna dvomov vase in tudi če ga polomi, so vedno krivi drugi ali okoliščine. Morda nima pojma, a je suveren v odločanju o stvareh, ki se jih nikoli ni učil. Ovire pohodi, nasprotnike osmeši in je v obnašanju tako neotesan, da ne moremo verjeti temu, kar slišimo. Vkopani strmimo in on to razume, kot da nas je šokiral s svojo živahnostjo in duhovitostjo(?!) ... Poleg tega vedno ima čisto vest.
Ali ni to imenitno, če želi kdo poceni uspeti? Marsikdo že tako živi ima končno pred seboj vodjo po svoji meri. Enaki pa se prepoznajo in seveda podpirajo.
Vsi si želimo biti močni in upoštevani pred svetom, vse nas boli, ko doživljamo svojo nesposobnost v doseganju zastavljenih cijev. Videti koga, ki vsaj začasno napreduje kot oklopnik , se na nikogar ne ozira in vedno doseže svoje ... je lahko marsikomu všeč. Če je lisjaški in zraven še goljufa ter se pobere po vsaki nezgodi in vedno reši kožo, očara tudi vse tiste, ki bi tudi radi bili spretni in bolj prebrisani kot vsi drugi.
S tem hočem reči, da v razmišljanu o poti iz tega primitivizma ne pridemo daleč zgolj s sociološkimi razlagami in tehtanjem zgodovinskega trenutka .
Vzpon teh vodij namreč podpirajo ljudje, ki so bili nekoč otroci in mladi in ki se niso rodili ne primitivni ne surovi. Šele ko bomo dojeli, da usodo sveta krojijo bivši otroci, ki so zrasli brez razvojne bližine, podpore in skupnosti, bomo lahko začeli izdelovati prave načrte za boljše skupno življenje. Potrebni smo voditeljev z vizijo, plemenitih in pogumnih krmarjev človeške ladje, posadka pa smo danes vsi. Tudi naše kakovostno osebno življenje in kultura odnosov lahko prispevata k vzdušju, v katerem se ne bo več uveljavljalo občudovanje nevrednih vodij.
Da, morda res rabimo povečano sposobnost občudovanja vsega lepega, velikega in dragocenega v človeku, da se bo sonce naše možne veličine dvignilo nad pritlehno meglo povprečnežev in nas obsijalo z novo močjo, ko gradimo svoj svet.