Samospoznavanje in notranji mir po Hoffmanu
Gre za zelo učinkovit način srečevanja s seboj. Metoda predvideva osemdnevno intenzivno delo v skupini. Pred kratkim pa so izdali tudi knjigo za samopomoč. V tem prispevku vam prikazujem, kako poenotiti dele sebe, ki so v vojni.
Tim Laurence: Cambiare si può. Tecniche nuove, Milano, 2005.V izvirniku: You can change your life (2003). Knjiga ima 250 strani. Iz sedmega poglavja sem povzela nekaj misli ter priredila nekaj vaj, ki jih predlagajo. Razlogi za vojno Približno pri osmih letih se v otroku stabilizira (kot meni avtor) poseben način dialoga s seboj, v katerem je že jasno izrisan odnos med čustvenim (otroškim) delom in razumskim (odraslim) delom osebnosti. Če obe ravni ne stopata v dialog že od mladih nog, se razideta in medsebojno odklanjata. V odraslosti bosta čustveni in razumski del nesposobna, da bi se razumela in sodelovala v dobro človekovega razvoja. Največkrat se zavračata, prezirata in sovražita. Če se prepoznamo v katerem od teh modelov čustvene in razumske osebnosti, lahko poskusimo ustvariti dialog in razdvojena osebnost se bo lahko spravila s svojimi silami. Čustvena osebnost Čustveni del si ne prevzema odgovornosti, vidi samo svoje potrebe, hoče takojšnje zadoščenje, je neučakan, zamerljiv in poln zahtev, hitro in burno zameri, obupa... Zase se ni pripravljen premakniti, vse čustvovanje je obrnjeno v to, kar naj bi storili drugi, ki so tudi ustvarjalci vseh njegovih najmočnejših (dobrih ali slabih) občutkov. Oglejte si nekatere najobičajnejše vzorce in se vprašajte, če kdaj delujete tako: zelo ustrežljiv zapeljiv, očarljiv, sredi odra, čustveno vpliven samoljuben, zagledan vase očitajoč, divji, prizadet nezanesljiv, neodgovoren, ne drži besede hrepeni po zmagi in slavi, po aplavzu zamerljiv, očitajoč, se pomiluje, jokav, našobljen zaprt, v obrambni drži, napadalen, razdražljiv, neobvladan hitro odneha, neodporen, brez vztrajnosti otopel, brezbrižen, ko stvari ne gredo, kot želi utrujen, zapostavljen, izkoriščan vedno zadnji, žrtvovan, neuslišan samouničevalen, obupan nenasiten, nikoli zadovoljen in srečen v iskanju nenehnega uživanja brez odgovornosti in omejitev prestrašen, potreben opore in tolažbe, bolehen, šibek, ranljiv Označite vlogo, v kateri živo čutite, da je pogosto vaša. Koliko se počutite pristne v teh občutkih? Zdaj se lotite drugega dela osebnosti. Razumska osebnost Ta vzorec nastane na podlagi občutenja odraslosti, ki smo ga prevzeli od staršev. Kaj jim je pomenilo odrasti, postati veliki? Če so starši (kot verjetno so) prehajali v odraslost v stiski in čustvenih bolečinah, jim bo čustveni del odveč, saj so ga pustili za seboj kot sramoto in nesrečo. Raje se bodo usmerili v umetna, a uporabna stanja dobrega občutenja sebe, kot so na primer uspešnost, čista vest, delavnost itd. Tako oblikovan razumni del (ali razumski del) se ne ukvarja s čustvi in jih ne upošteva. Tako pojmovanje odraslosti je značilno za mnoge ljudi prejšnje generacije. Pričakovanja, ki so jih imeli naši starši do sebe, so se izražala v tem, kako so pojmovali dostojno odraslost. S svojimi pristnimi čustvenimi stanji običajno niso bili prizanesljivi in razumevajoči, nasprotno, šla so jim na živce. Živo občutiti, kaj vse jim je manjkalo, je bilo preboleče. Če njihova čustva niso bila uslišana (in običajno niso bila) in jih tudi ni bilo mogoče ali dovoljeno uslišati, so morala utihniti kot sramotna sitnost. Zanimivo je opazovati, kako ta drža zahteva po eni strani ponižnost (ali celo dajanje samega sebe v nič), po drugi pa goji oholost, preziranje drugih, občutke večvrednosti. Starši, ki tako vzgajajo, se ne zavedajo, da se za njihovim trudom, da bi vcepljali in častili vrednote in skromnost, skriva napihnjena obrambna samopodoba. Samopoveličevanje, vera v svoj prav sta namreč nujna temelja, kadar čustva ne smejo priti do besede, saj nadomeščata toplo zaupanje vase in v svet. Naš otroški (ali kar otročji) del pa danes morda moti tudi nas, njihove otroke. Morda so nam čustva v napoto, motijo nas in nas onesrečujejo, nujno je imeti druga vodila za življenje! Vrednote kot strogost, zahtevnost, poštenost delavnost ... naj bi bile taka zdrava vodila za pametno življenje ... Ali se kdaj obnašate na ta način s seboj ali z drugimi? Prekinja izražanje občutkov in želja. Ocenjuje (kaj je primerno čutiti in kaj ni). Prezira in odriva čustva (nekoristna, vnašajo zmedo in nered). Preti s posledicami. Spravlja v zadrego, sarkastičen, stresa pikre pripombe. Vedno doda svojo piko na i. Ne posluša, saj že ve, kaj bomo rekli. Vedno je resen in nima smisla za humor. Hladen in neprizadet, vzvišen, ko se kdo razburja in burno čustvuje. Skrajno natančen, pikolovski, razpravlja in razčiščuje do onemoglosti. Vedno hoče imeti zadnjo besedo. Vse ve in predvideva že vnaprej, nič ga ne preseneti. Prepričan v svoj prav ... še preden sliši druga mnenja Daje občutek, da se mu ni treba ničesar učiti, deluje kot napihnjen vseved. Odgovarja osorno, noče zaupljivega odnosa. Tog in krčevit, vedno ostaja pokončen in vzravnan, ker ga nič ne zamaje ali upogne. Skrivnosten, zaljubljen v svoje kompliciranje, rad daje občutek, da ga je težko razumeti (malokdo je na višini). Neumorno dlakocepi, vedno vidi, kar še manjka, uživa, ko najde napako. Hoče, da narediš sam, zato nikoli ne pomaga. Hoče, da se naučiš prenašati bolečino, zato ne tolaži in ne sočustvuje. Hoče, da dvomiš vase in da si nikoli povsem ne zaupaš, zato te nikoli ne pohvali. Hoče, da nehaš biti nežen in ranljiv, zato je grob in nesočuten. Označite tisto vlogo, v kateri se največkrat znajdete, ko neprijazno govorite s seboj ali z drugimi. Razmislite, koliko ste v njej res pristni. Naslednja vaja Zdaj zberemo tiste vzorce,ki jih najbolj živo občutimo, največ pet čustvenih in pet razumskih. Vsakemu namenimo eno stran v zvezku. Spomnimo se, kdaj smo videli ta vzorec doma ter vpišemo dogodek. Potem se skušamo spomniti, kdaj smo ga zadnjič živeli sami. Poiščemo podobnosti. Nato skušamo vsaj po eno živeti vsakega od teh vzorcev namenoma in res zbrano, opazujemo, kako mislimo in delujemo. Tudi to si zapišemo. Druga vaja Izberemo eno od svojih navad, ki nam niso všeč, in poskusimo govoriti o tem z obema deloma sebe. Vsak od obeh delov bi moral povedati do konca vse, kar želi v zvezi z izraženim dogajanjem. Drugi naj bi molče poslušal in skuša dojeti povedano. Nato vsakdo ponovno izrazi svojo željo v obliki, ki upošteva občutenje in želje drugega. Dialog naj poteka vse dotlej, dokler nista oba zadovoljna. Sklep Če odkrijemo svoje vzorce in si jih priznamo, naredimo velik korak. Razumski del naše osebnosti se lahko nauči biti razumevajoč do čustvenega, s tem pa bo čustveni del lahko končno nehal cepetati in bo pomirjeno znal čakati, se veseliti in uživati ob pravem času in z večjo močjo. Vredno se je potruditi. Dežela zacveti šele, ko v nas neha divjati vojna.