Razlika med talci in samomorilci

Že pred časom je revija Etnograf objavila zanimivo študijo, ki primerja poslovilna pisma talcev in samomorilcev.V njej odkrijemo zelo važne stvari o samomoru.

Psihiater dr. Robert Oravecz navaja ugotovitve, ki dajejo misliti.

Pri talcih je naslovnik točno določen (oseba se pred smrtjo obrne na osebe, ki so ji drage, in vzpostavi občuten dialog, se zanima za njihove občutke), naznani svojo smrt in s tem druge in sebe pripravi na slovo. Izraža skrb za najdražje, pogosto tudi za svet, žaluje, se oprošča, jih navadno prosi, naj ne trpijo zaradi njega. Končno se občuteno poslovi. Vzorec, model pisem je zelo podoben, kot da ljudi vodi neko skupno občutenje, neka povezanost v skupni usodi. Zdi se, kot da se ne počutijo same in krivična smrt se jim ne zdi nesmiselna.

Pri samomorilcih (v polovici primerov) ni naslovnika in skupnega vzorca, pogosto tudi ni slovesa in podpisa. Gre predvsem za monolog. Pisec ne išče stika z drugim, avtor temu pravi "stanje odklopljenosti iz odnosov". Poleg tega gre za zaprto (dokončno, nedostopno) izražanje gotovosti o tem, kakšno je lastno stanje in svet. Pri tretjini gre za visoko stopnjo zanikovanja (zanikujejo mnenje drugih o sebi in možnost sprememb), ugotavljajo nerazumeanje in nezmožnost življenja, kot bi šlo za dokazovanje sebi, da je edini izhod smrt, in za odbijanje vseh možnih ugovorov.

Vssak skrajni egocentrizem (zaprtost v lastno videnje sveta, umik iz odnosov z definiranim samopojasnjevanjem, kaj nam je in zakaj ni izhoda) je potencionalno smrtonosen. In da seveda povezovanje z drugimi rešuje naše življenje in nam je nujno potrebno. Zato bi vsi, ki delajo z mladimi, morali vedeti, da je samo globoki in pristni odnosi preprečujejo samomorilne težnje, vračajo upanje in odpirajo zaprti svet človeka, ki ga vabijo smrtonosne rešitve.

To ne velja le za tiste, ki tonejo v depresiji, to velja za vsakogar izmed nas. Obup se včasih vgnezdi v srcu kot črna ptica in nihče je ne more pregnati sam.