Prostorno življenje

V prijetni, koristni in duhovito napisani knjigi ( W.T. Kustenmacher, L. J. Seiwert: Poenostavimo si življenje, MK 2007) najdete cel kup koristnih idej. Tudi o tem, da je žrtvovanje nesmisel.

Knjiga je zelo primerno branje, če iščete poti do razbremenitve. Loteva se vseh področij, kjer ljudje preganjamo sami s sebe z nepotrebno navlako, in predlaga prostorno, sveže življenje. Lahko se poslovimo od marsičesa: od predmetov, opravkov in komplikacij, od zapravljanja časa, od prerekanja s samim seboj ...

“Ko ljudje ne vedno več, kaj bi naredili, se začnejo žrtvovati.” Ta ugotovitev je res umestna.

Kdaj se začnemo žrtvovati in zakaj? Občajno tedaj, ko omagamo na poti iz stiske, ko nam zmanjka idej ... potem je žrtvovanje res prikladna rešitev. Žrtvovanje je oblika malikovanja, v nas prebuja arhaično občutenje naših prednikov, ki so verjeli v moč zaklane žrtve, podarjene krutemu božanstvu. Če ne morem drugega, lahko položim pred Malika svoje telo, čustva, čas, življenje, želje ... Lahko se vsemu odpovemo in dobimo vsaj občutek, da smo nekaj storili ... To nas seveda vodi daleč stran od zdravega odnosa do sebe in soljudi in nima nič skupnega z zrelim pristopom k reševanju naših stisk ali stisk sočloveka. Prav tako to nima nič z zdravim, čistim, svobodnim duhovnim življenjem.

Ideja o božanstvu, ki zahteva kri in muke, da se kaj spremeni, je starodavno izročilo preteklosti, ki ga sodobni človek ne sprejema več.  Mnoga verstva so na svoji zgodovinski poti sprevrgla in zlorabila sporočila svojih ustanoviteljev. Učenci pogosto niso bili na višini Učitelja in so razlagali njegove besede po svoji neprečiščeni miselnosti, pa tudi iz želje po prevzemu duhovne oblasti nad svojim bližnjim. Vsak je enkraten in svet in nihče ni rojen zato, da bi bil žrtvovan za kaj višjega ali za koga drugega. S silo ljubezni in dostojanstva premikamo gore, ne z žrtvovanjem.