Kultura miru in knjiga Destruktivna čustva
Projekt Mind and life je potekal vrsto let ob srečevanju najvidnejših strokovnjakov s področja nevroznanosti, a tudi filozofije, biologije in azijskih filozofij. Debate je potem pisno obdelal in objavil D. Goleman. Tu imate povzetek.
Budistična psihološka tradicija sodi v kulturno zakladnico človeštva, zato sodi v našo splošno izobrazbo še posebno, če se ukvarjamo s psihologijo in kulturo miru.
Zakaj to brati
Projekt Mind and Life Projekt, ki vam ga predstavljam, poteka že osem let ob sodelovanju najvidnejših strokovnjakov s področja nevroznanosti, a tudi filozofije, biologije in azijskih filozofij. Gre za petdnevna seminarska srečanja, med katerimi ob uvodnih referatih poteka diskusija med strokovnjaki. Srečanja so zaprta za javnost, a o njih redno poroča v svojih delih predvsem eden glavnih pobudnikov, Daniel Goleman, avtor svetovne uspešnice Čustvena inteligenca. Stalen gost teh srečanj in občasni gostitelj pa je Dalai Lama. Razgovori, ki ji predstavlja knjiga Destruktivna čustva, so potekali marca 2000 v mestu Dharamsala in potem še na dveh ameriških univerzah v naslednjih mesecih. Besedilo je tudi tokrat predelal in predstavil Goleman.
O knjigi Destruktivna čustva Iz Golemanovih poročil razberemo, da je tibetanski verski voditelj izreden sogovornik s pretanjenim čutom za znanstveni pristop, kot ga razume zahodna kultura, za raziskovanje in logiko, predvsem pa je zanimivo, da si ne prizadeva za uveljavitev budizma, kot bi pričakovali od take osebnosti. Diskusije se udeležuje predvsem s prodornimi vprašanji in v popolni odprtosti za argumente drugih. Zato je branje teh dialogov še posebno zanimivo. Vrednost te zajetne knjige (462 strani) vidim tako v natančni in strokovno neoporečni vsebini kot v metodi dialoga, ki je danes v strokovnih debatah zelo redka. V kampusu Madison univerze v Wisconsinu deluje pod vodstvom Richarda Davidsona (ki je sodeloval v projektu) laboratorij E.M. Keck Laboratory for Funkcional Brain Imaging and Behavior. Tu so z najsodobnejšimi inštrumenti in postopki testirali meniha, ki je imel za sabo 30 let meditacije. V knjigi se pogosto ustavljajo ob ugotovitvah in hipotezah teh raziskav.
Zelo zanimivi so tudi pogledi Paula Ekmana, svetovnega izvedenca v raziskovanju čustvenega izražanja in prepoznavanje obrazne mimike ter že pokojnega velikega znanstvenika Francisca Varele.
Vsebina
Knjiga zelo podrobno obravnava čustva, ki motijo človekovo notranje ravnovesje, nevrofiziološko ozadje posameznih občutkov in posledice njihove premoči, možnosti za spremembe in nove vzgoje oprijeme. Trije strupi, ki jih budizem opredeljuje kot temeljne ovire za svobodno notranje življenje, so jeza, želja in iluzija.
Nekaj misli in vprašanj ob knjigi
Mislim, da se lahko vzgojitelji zamislimo nad vsem, kar manjka v našem šolanju oziroma v našem pojmovanju učinkovitega mišljenja. Vajeni smo govoriti o hladnokrvnem razmišljanju, o objektivnosti, o neprizadeti, razumni inteligenci, a pozabljamo, da nevzgojeno in neetično mišljenje zlahka postane orodje nečloveške inteligence. V naših učnih načrtih ni razvidno, kako naj bi mladi pridobivali izobrazbo, ki bi razvijala njihovo humanost in ljubezen do sebe.
V knjigi uporabljajo pojem prizadetega mišljenja, zaradi katerega ne vidiš resničnosti in se duhovno ne razvijaš (italijanski izraz intelligenza afflitta). Kako podrobno budizem obvlada to področje, si lahko predstavljamo že s tem, da eno izmed besedil v sanskrtu navaja kar 51 možnih zgrešenih mentalnih procesov (stranpoti) ... Pogled na svet je stvaren, če v njem ni nobene primesi osebne obremenjenosti.
Vse ostalo sodi v isto kategorijo onesrečujočega (nesvobodna in ne - umna zlitost z navideznim dogajanjem, od katerega smo boleče odvisni, nihamo pa med bolečino in užitkom brez miru). Budistična tradicija pozna izredno zapletenost in trdoživost zastrupljajočih mentalnih stanj, zato ima tudi bogato zakladnico postopkov njihovega prečiščevanja. Za resnicoljuben in obenem sočuten um pa je potrebna vsakodnevna, intenzivna in dolgoletna vadba. Sprašujem se, kaj delamo mi v to smer za našo mladino? Ni rečeno, da moramo posredovati budistični pristop, lahko bi izdelali svojega, a ni opaziti, da bi se naša pedagogika s tem intenzivno ukvarjala.
Sočutje
Vzgib napačnega dojemanja sveta ni nujno ali zgolj čustven. Lahko gre tudi za raztreseno, v bistvu neprisebno življenje, zaradi katerega vdirajo v človeka nešteti in naključni vtisi, ki sploh niso bili izbrani. Neobvladana, izkrivljena sodba lahko potem sproži celo verigo preklopov, ki vodijo v površno ali lenobno odzivanje. Prav zlahka postanemo neobčutljivi za pravično samoopazovanje ali za opazovanje realnosti, ki bi lahko prekinilo to naravnanost. Tudi naš odnos do sočutja med ljudmi je pogosto moralističen in nekonstruktiven. Sočutje naj bi potekalo v polni suverenosti zavesti. Jaz, ki je trpeč in prizadet, je vedno omejen, ujet. Prava dimenzija doživljanja je ljubeča naravnanost, velikodušna bližina pod vodstvom mine moči.
Sočiutje ni trpeče zlitje
Nesreča drugega lahko moti in boli, a s tem sproži prizadetost, ki ni več pravo sočutje. Sočutje ne pomeni, da trpimo z drugim, ampak da mu želimo dobro, da iščemo način, da bi pomagali, če in kot želi, da smo pripravljeni dati razumevanje, tolažbo, pomoč, dobro besedo ali tudi samo molče spremljati. Sočutje pomeni, da nikomur ne želim, da bi trpel. Vsem privoščim mir, delim spokojnost in radost, nikomur ne privoščim hudega. Vzgoja v budizmu predvideva, da gojimo sočutje do sebe. Tudi sebi želimo, da bi ne trpeli. Pomembne veščine so vztrajnost, trdnost in samozaupanje, predanost temu cilju. Naj podčrtam, da je ta delavnost zelo drugačna od tiste, h kateri priganjamo naše mlade. Nas žene individualistična ambicija. Zabavno je bilo na primer slišati, kako so se tudili Dalai Lami prevesti pojem samozavesti, ki v tibetanščini ne obstaja, pri nas pa njem gradimo ...
Popolna osredotočenost brez osebne prizadetosti je vrednota, a je predvsem spretnost, ki jo lahko dosežemo le z vztrajno vadbo in z neomajno vero v svojo nalogo. Lastne misli je treba opazovati brez prizadetosti, a sočutno. Postopno dosežemo, da se moteča misel ali čustvo aktivira počasneje, da pridobi višji prag, da traja manj, da je manj intenzivno, da hitreje zamre. Blagodejnost takega mišljenja je mogoče opazovati tudi z vidika nevrofiziologije. Dokazano je, da budistična drža lajša najprej bolečine človeka samega, potem pa tudi bolečine njegovih bližnjih, saj je pripravljen in sposoben pomagati. Budistično vzgojeni otroci, ki jih omenjajo v knjigi, bistveno prej prerasejo travmatične dogodke kot ostali.
Nasmeh, humor, uživanje v majhnih stvareh
Opisana milina ni izraz podrejenosti ali ranljivosti. Povezana je z velikim smislom za uživanje življenja na vseh ravneh, z večjo sposobnostjo osrečevanja sebe in drugega, z veliko močjo, z delavno in železno voljo.
Za zaključek navajam samo izbor mentalnih stanj, na katere budistična psihologija še posebno opozarja. Saj jih dobro poznamo, a vajeni smo jih doživljati kot pregreho, kot grde in obsojanja vredne poteze značaja, kot obsodbe vredne razvade. Če pa jim rečemo le mentalna stanja in opustimo moraliziranje, se nam prikažejo v vsej svoji človeškosti in neizogibnosti. V vsem tem smo ljudje in vse to je mogoče opazovati tudi s sočutjem. Seznam si lahko ogledate tu spodaj.:
Bes, očitanje in zamera, razdraženost, zavist in ljubosumje, krutost, skopost, precenjevanje sebe, prikrivanje razvad, obotavljanje, lenobnost, raztresenost, nedoslednost, slepa vera v karkoli, duhovna lenobnost, neurejenost mišljenja, pretirana usmerjenost navzven, nesposobnost introspekcije, brezbrižnost, malomaren odnos do sebe, pomanjkanje dostojanstva, oholost, varanje, brezvestnost, preziranje posledic, nesramnost; brezbrižnost in neupoštevanje drugih ...
Ne gre za odobravanje moralne ohlapnosti, gre za sprejemanje resnice o človeku in o nas samih, resnice, ki nas povezuje v sočutno skupnost in ki nas rešuje obsojanja sebe in drugih, s tem pa nestrpnosti in sovražnosti.
Vsega tega ne moremo premagati z odporom, se s tem bojevati, to sovražiti kot greh. Pomaga samo sposobnost, da vse to gledamo v sebi in drugih in negujemo, kar si želimom, da je moćnejpe, drugačeno.
budistična tradicija je del zakladnice človeške kulture in to velja za vsa verstva. Med nami bi bilo več miru, ko bi duhovni kulturo drugih spoštovali in iz nje zajeli, kar imajo izvirnega, njim pa pokazali, kar imamo najboljšega mi sami.