Pozornost nas zdravi

Zadnje čase imamo vse več raziskav, ki potrjujejo zdravilno moč mirne pozornosti. Udeležencem predavanja glasbenih šol Primorske poklanjam tale članek, ki je bil napisan že pred časom, a se mi zdi primeren za začetek leta!

Verjetno ste vsi kdaj doživeli trenutek polne zbranosti: morda ob lepem koncertu, predstavi, ganljivem filmu, ob knjigi, ki vas je pritegnila. Kar naenkrat se je čas ustavil in ničesar drugega ni bil več: samo mi in doživetje. Raziskave o možganih nam odkrivajo, da je naš živčni sistem pravzaprav naravnan na to, da bi se najraje spet in spet vračal v pozornost. V tem stanju • se najbolje počuti • največ opazi • se najhitreje uči • največ vzdrži • je najhitrejši. Se vam zdi malo? Vsak dan pet minut popolne pozornosti večkrat dnevno ... zakaj si ne bi podarili te možnosti?

Zanimivo pa je, da se med odraščanjem naučimo misliti, da nas pozornost utruja. Ker naša šola mladega človeka praviloma ne navdušuje, se zdi pozornost muka, raztresenost pa možnost za blažen umik. Na univerzi (če se ubadamo z vzgojo ali komunikacijo) najdemo v knjigah opise o tem, kako hitro koncentracija opeša. Zato na primer naj predavanje traja le toliko in toliko minut, da se občinstvo ne naveliča ... V strokovnih knjigah strmimo v krivulje, s katerimi so merili upadanje pozornosti in verjamemo, da je to naravno, znanstveno dokazano in občečloveško dogajanje. Ob tem prezremo, da ni bistvena dolžina predavanja, ampak stik med predavateljem in udeleženci in da morda niso merili delovanja pozornosti, temveč učinke pomanjkanja stika ... Tovrstnih psiholoških eksperimentov kar mrgoli. Če začnemo prebirati zahodno psihologijo iz drugega zornega kota, bomo kmalu opazili, da smo praviloma raziskovali svojo civilizacijo in ne naših možnosti.

Prav zato so tako zanimive raziskave o možganih tibetanskih menihov, ki jih že dolga leta preučuje R. Davidson na univerzi Wisconsin. Že res, da gre za »atlete pozornosti«, kot jih sam imenuje, a prav tako je res, da so poleg meditacije tudi čustvovali, komunicirali, se odločali ...z eno besedo, to so ljudje kot mi. Zakaj naj bi bilo čudaško meditirati več ur na dan, normalno pa čepeti več ur pred televizijo in računalnikom? No, skratka, tu spodaj si lahko preberete nekaj namigov za razmišljanje ob raziskavah, ki so potekale v zadnjih letih. Kaj se dogaja v možganih v stanju globoke in sočutne pozornosti, ki je značilna za te menihe? Opazen je porast nevrogeneze (rojevanje novih matičnih celic) v hipokampusu, ki igra važno vlogo v učinkovitosti našega spomina in mnogih drugih kognitivnih procesih. Močno se poveča aktivacija leve hemisfere in s tem povezano občutenje lastne učinkovitosti, usposobljenosti za življenje, občutenje hvaležnosti do lepote življenja. Zelo močno delujejo motivacija za aktivno soudeleženost pri vsem, kar se dogaja, zaščitniške težnje in sočustvovanje, občutek odgovornosti do dogajanja v okolju. Velja poudariti, da v naši kulturi običajno povezujemo porast čuta odgovornosti z občutkom dolžnosti (in pogosto z občutkom krivde), medtem ko je v primeru menihov odgovornost občutena kot živa pripravljenost za nudenje pomoči. Razlika je seveda bistvena. Globoka pozornost vliva občutek, da človek obvladuje življenje in da ima sam smisel, da so misli jasne in da je organizem skladen in zbran okrog svoje naloge. Sočutje do drugega se povezuje z blagodejnim občutenjem sebe, ne z žalostjo, ker ni mogoče takoj vsega rešiti in poljubno spremeniti. Ker ni nobene želje, da bi uveljavili svojo voljo, ampak samo skrajna pripravljenost, da sodelujemo, nas dejstvo, da drugi morda odkloni pomoč, ne prizadene, saj nima zveze z našo pripravljenostjo. Ta je ostala stabilna, energična in nedotaknjena ter popolnoma neodvisna od odzivanja drugega. Taka oblika pozornosti tudi oslabi vsa omrežja, ki vzdržujejo depresivne krogotoke v možganih in jim ne pusti, da bi polno zaživeli, zato ima mogočen antidepresivni učinek. Iz vsega tega lahko potegnemo vsaj dva sklepa: sočutno obarvana vera vase bi v naši družbi zelo narasla, ko bi postala nega pozornosti del šolanja in vsakdanja praksa učiteljev in učencev. Depresijo bi lahko učinkovito preprečevali na isti način. Predvsem pa bi začeli opažati, kakšni smo, in se prebujati iz tehnološko - storilnostno - porabniškega - sna. V nasprotju s pogostim predsodkom, da so ti menihi naivni in da se smehljajo tjavendan, prihaja do izraza, da nas zelo dobro vidijo (kot se mi ne znamo), da so iskrivi in duhoviti ter tudi notranje zelo močni. Vsem nam želim, da bi začeli šolsko leto z mirno, vzdržljivo in vsak dan svežo vnemo in da bi ostajali vse leto na varnem v svojem močnem duhovnem zatišju. Avtorji del o tem: Jon Kabat Zinn, Daniel Goleman, Richard Davidson in mnogi drugi. Zanimiva knjiga z obširno bibliografijo: Sharon Begley (2007) TRAIN YOUR MIND CHANGE YOUR BRAN. Mind and Life Institut. Mind and Life Institut ima tudi svojo spletno stran.