Pogled na bolečino drugega, Susan Sontag

Nekaj misli o tem, kako ne znamo sočustvovati, kadar trpimo.

Moja bolečina in tvoja nista enakovredni V začetku leta 1994 je angleški fotoreporter Paul Lowe v Sarajevu razstavil fotografije iz Somalije poleg tistih iz Sarajeva, ki so prikazovale trpljenje ljudi in vojno razdejanje. »Grozodejstva tega, kar se nam dogaja v Sarajevu, nimajo ničesar opraviti s tem, kar se dogaja v Afriki!«, so vzklikali prizadeti Sarajevčani. Neznosno je, če vidiš lastne muke v paru z mukami koga drugega, pravi Susan Sontag. Ta prizor mi je dal misliti. Človek v globoki bolečini, v spominjanju na krivice ni brat svojega bližnjega. To je dejstvo, ki ga doživljamo vsi, ko opazujemo dogajanje na javni sceni ob poskusih sprave. V trpljenju nismo sočutni, zaposleni smo s privilegiranjem svoje bolečine. Drugemu, ki je pripadal nasprotni strani in je doživljal svojo tragedijo, zamerimo, da nam hoče biti podoben. Moti nas, da bi lahko bila naša bolečina taka kot bolečina drugega. Občinstvo se mora opredeliti. Ni mogoče gledati dveh predstav naenkrat, ni mogoče sočustvovati z dvema človekoma naenkrat na dveh odrih. Če sočustvuješ z njim, ne moreš z mano. To je temeljno vprašanje sprave. Ne govorimo o pravnih vidikih, ampak izključno o osebnem čutenju, o čustvovanju, o humanosti, ki omogoči prenovo v narodu, ki je doživel bratomorno obračunavanje. Nikoli ne pridemo do sprave, če ne postanemo sposobni sočustvovati hkrati s seboj in z drugim. Tega seveda ni mogoče doseči po hitrem postopku. Potrebno je osebno dozorevanje, srečevanja z lastno resnico in z resnico drugega, s sovraštvom in krutostjo v sebi in drugem. Sočutje zmoremo šele, ko je proces dopolnjen. Če ga izsiljujemo (v sebi ali drugem), dosežemo samo zlagano pomiritev, ki bo v času spet dala svoje strupene sadove. To ne velja le za tragedije iz narodove zgodovine. Prav isto velja za vse, kar se najhujšega dogaja po domovih, v družinah, v odnosih in razhajanjih, ki ne poznajo usmiljenja. Razmišljajmo o tem, kako še danes prenašamo na svoje otroke svoje spomine, ki kličejo po maščevanju. Krvoločnost še ni odšla iz naše srede. Ljubezen še čaka na vrnitev. Vsak dan lahko vsakdo od nas naredi svoj korak na poti v otoplitev svojega in skupnega življenja.

V najini knjigi Obljubljena dežela najdete celi dve poglavnji o spravi.