Odprta zavest
Peme Chödrön in nekaj modrosti tibetanskega budizma.
V knjigi Talking the leap poseduje spoznanja na svoji duhovni poti (naj omenim, da je bila poročena in da ima odraslo hčer, kar ni v nasprotju s konceptom redovnega življenja po tibetanskem budizmu).
Vodi jo prepričanje, da je človek obdarjen z naravnim dostojanstvom, s sijajno notranjo lučjo, ki mu je vedno dostopna. Po njenem nismo rojeni v grehu in potrebni odrešenja, ampak smo rojeni kot častna bitja, ki pa so potrebna nege in podpore, da se kot taka tudi razvijamo in pozneje tudi svobodno ostajamo na tej poti. Stokrat na dan naj bi spet izbirali vračanje v neizmerno notranjo odprtost duha, širili meje svojega doživljanja in sposobnost, da sprejemamo prav vse, kar se nam dogaja.
Za negativna čustva pravi, da jim je treba »dovajati toplino«, jih ogreti in vzeti na srce, kot starši objamejo otroka, ki je iz sebe od razočaranja, žalosti ali nemoči.
Bistveno je, da se v hude občutke ne zapremo, da nimajo moči, da bi nas ločili od drugih. Bolečina, jeza, sovraštvo, grenkoba se lahko pojavijo, a važno je, da jih sprejmemo, začutimo in doživimo kot nekaj, kar nas dela podobne vsem ljudem. Ena najtežjih duhovnih veščin je ostati povezani z drugimi, ko trpimo ali se sovražimo.
Toda ta čustva so lahko dragocena, da postajamo sebi razvidnejši. Prav tedaj najbolje razumemo, kaj nam manjka in kje iskati uteho. Če čutim, da sovražim, ob tem pa začutim, da je to muka mnogih meni podobnih ljudi, se sovražnost pokaže kot človeško čustvo, sporočilo o nam vsem skupni potrebi po tolažbi in smislu.
Avtorica seveda sama priznava, da je to dolga in zahtevna pot in da nikoli ne moremo vedeti, koliko nam bo uspelo. A že dejstvo, da poskušamo sprejemati vse, kar čutimo, in se obenem vračati v neizmerno luč v sebi, nam pomaga živeti drugače.
Tibetanski budizem ima – kot mnoge druge verske tradicije - veliko sporočil tudi za ljudi našega prostora in časa. Kulturne korenine naroda, ki je preživel v najtežjih pogojih in od nekdaj častil skromnost in mir, nas lahko prečiščujejo in navdihujejo. V njih čutim preprosto globino izkušene in težko preizkušane skupnosti.
Povezanost ljudi vsega sveta je nekaj, kar lahko začutimo, ko se potopimo v svoje dno, v veličino in tišino duhovnih pokrajin, iz katerih smo rojeni. Tam so možnosti vedno odprte in v tej čudoviti enakopravnosti vseh se lahko srečujemo. Tu smo vsi tako zelo potrebni modrosti mnogih za skupno resnico o stokrat izgubljeni in stokrat najdeni ljubezni.