Obrazi jeze, prvi del
Biti jezni se naučimo, ko smo majhni. A bolje bi bilo reči: ko smo majhni, se ODVADIMO čutiti, kdaj nas prime jeza in zakaj. Naiučimo se zaviti drugam, na stranpoti, po katerih naj potem tečejo hudourniki prizadetosti in jeze. Vpogled v korenine jeze ima moč prodora v najgloblje zlaganosti, s katerimi onesrečujemo sebe in druge. Pred kratkim je izšla knjiga Ruth King (2008), La rabbia, Frassinelli, v izvirniku (2007) Healing Rage, v kateri sem našla veliko zanimivih misli.
Predstavila vam jih bom v seriji člankov. Najprej kratek uvod v jezo kot tako oziroma v vprašanje, zakaj bi se morali ukvarjati z njo. Pristna jeza je najbolj zatirano čustvo v naši kulturi. Ne maramo žalosti, ne maramo si priznati strahu, a še najmanj si priznamo, kako nas jezi, da nismo ljubljeni, ovrednoteni in potolaženi. Zato se raje vsevprek jezimo na vse drugo: na soseda, na luknje v cesti, na vreme, na vlado, na kolege, na nesramno mularijo, nase ... A to so samo preusmerjeni občutki, varno speljani proč od vsega, kar res čutimo. Kdo rad prizna, da v njem besni majceni otrok, ki si ne zna pomagati? Zakaj je jeza otroško čustvo Pristna jeza je namreč otroško čustvo. Čustveno zdrav odrasli čuti, da je v jezni drži nemoč. Sebi hoče dobro in si zna pomagati, zato energijo jeze čim prej preoblikuje v delovanje za doseganje želenega cilja ali v ustvarjalno prilagoditev, ki mu ustreza. Nasprotno pa kronično ostajanje v jezi nakazuje, da se doživljamo kot nesrečni OTROCI. Kaj to pomeni? Da smo odrasli, a da živimo v občutenje sebe, ki je značilno za otroka: nič ne moremo, če drugi ne sodelujejo, zato iščemo rešitev za stisko v zunanjem svetu. Ker pa smo odrasli večinoma razočarani otroci, k temu sodi še pričakovanje, da nas bodo drugi nekaznovano spet in spet razočarali ter izdali. Nemoč in bolečina, zamera in otroška odvisnost se zlivajo v pravo čustveno bombo. In čeprav smo že odrasli, smo popolnoma obrnjeni proč od virov svoje moči, v druge, ki nas NOČEJO uslišati in osrečiti. Zunaj je vir vsega, kar nas tare, zunaj so tisti, ki namenoma teptajo naše potrebe, zunaj je tisto, kar podžiga naš bes. Vsi nas jezijo, prehitevajo, izkoriščajo, zafrkavajo, se nam posmehujejo, vsi so neumni, krivični, malomarni ali nesramni, vse dela proti nam ... V tej razboleli in nenasitni razkačenosti, ki je med odraslimi (slovenska družba?!) zelo razširjena, delujemo kot otročiči. To si je zdravo priznati. Tudi na zelo velike krivice se je namreč mogoče odzivati na trdnih nogah, čvrsto in zavzeto, brez jeze ... zato jeza nad krivicami ni, kot bi nekateri radi verjeli, normalna, neizogibna ali celo nujna za poštenega in občutljivega človeka. “Pa saj se moram jeziti, stvar je nedopustna!” Odrasli otročiči se jezijo in razdirajo, zreli odrasli mirno iščejo rešitve in gradijo. Zapahnjena vrata in obup Jeza izvira iz spoja velike želje in velikega pomanjkanja, iz srečanja med mogočnim hrepenenjem in obupano nemočjo. Najgloblja jeza izvira iz tega, da smo bili kot otroci razočarani v svoji veliki ljubezni in zaupanju. Nismo dosegli PRAVICE. Zato bi te občutke lahko preimenovali v divjo, udarno žalost, s katero tolčemo po zaprtih vratih, za katerimi je tisto, kar najbolj ljubimo. Naslednja stopnja je nemoč: ko se izčrpamo, ko obležimo pred zapahnjenimi vrati, za katerimi nekdo prezira naše hrepenenje in silo našega seganja po njem, doživimo svoj veliki poraz, svojo osramočenost pred življenjem. Kam naj gremo, če so nam dali razumeti, da za nas ni prostora, in so nas pustili pred zapahnjenimi vrati? Proč od »domačih vrat«, proč od vhoda v ljubljeni dom, proč - kot desetnica, ki mora v svet ... Naženemo se v svet, v katerem ni tega, kar smo morali zapustiti, in v svet odidemo kot prevarana, izdana bitja. Zato v našem iskanju pravice ni ljubezni in ni resničnega upanja, gre le za zakrinkan obup. Ob tem prezremo dejstvo, da bi si kot odrasli lahko sami poiskali občutke, ki nekoč niso bili dosegljivi, ter vztrajali na svoji poti do cilja. A jeza nam to preprečuje. Kdor se jezi, ne more obenem delati za svoje dobro in ne more najti okoliščin, v katerih bo obdarovan. Pravzaprav ga niti ne zanima. Jezen otrok se ne mara ne igrati ne jesti, pa tudi pobožati se ne pusti, pogosto celo razbije najljubšo igračo ... in odrasli otročiček ravna podobno. Obupana bežeča spaka in njene maske V tem preobratu (v trenutku, ko smo se obrnili proč od zapahnjenih in ljubljenih domačih vrat), se naš obraz spremeni. Vse naše telo se spremeni. Ko bi se videli, bi zagledali svoj razočarani, spačeni, besni obraz, sebe v gnusni ničevosti. Odgnali so nas in mi, odvratni in obupani, ne moremo nič - ne znamo vzbujati ljubezni. Ta spačeni obraz, v katerem sta se spojila gnus do sebe in neskončna bolečina, ta žig neuspelega prodora v osrčje drugega, zleze pod naše poteze, v naše kosti in mišice. Prekrije pa ga ena od mask in eden od oklepov, ki si jih nadenemo, da skrijemo resnico. Ali je čudno, da bežimo pred temi občutki? Prav nihče noče tega več doživljati, če je bil kdaj hudo ponižan kot otrok, strt v svoji jezi, v svojem protestu proti ločenosti od ljubezni. Že enkrat je dovolj, če je le bilo dovolj živo, in naši občutki bodo trajno preusmerjeni. Ne bo več treba čutiti, kaj si želimo, vera vase bo pohojena, ne bomo si več prizadevali za temeljne dobrine: začenja se drugačna predstava, našli bomo nove krivce, umetne želje in primerne sodelavce za svoje vsakodnevno besnenje. Kdor se jezi (nase, na druge, na svet ...), ne more delati s srcem in sproti zažiga, kar zaseje. Mask za prikrivanje otroške jeze je kar lepo število (spoznali jih boste v naslednjih člankih), v omenjeni knjigi pa so opisane najpogostejše: objestna, hlapčevska, odklopljena, puntarska, zoprna, svetniška, potrta, odvisna ... Nekatere so stalne, običajno pa posegamo kar po vseh in izmenično, da se lahko prilagajamo na raznolika okolja in odnose, se izmikamo resnici ter manipuliramo s seboj in drugimi. Potem lahko obupani otroški gnev polzi vsak dan po malem skozi organizem in zastruplja osebnost ... kjerkoli, s komerkoli in v najbolj zagonetnih oblikah. Ko pogledamo v svoj podzemski zbiralnik, vidimo, kako se je na našem dnu zgostilo ledeno, črno jezero, in kako se drevo naše zavesti in vitalnosti napaja v tem dnu. Začutili bomo, koliko hladnega nezaupanja se nam nalaga celo v odnose z najbližjimi, koliko maščevalne sle še kipi pod površjem, koliko je še sovraštva do življenja, koliko je še neizrečenih grenkih besed in koliko odpora do sreče, dajanja in prejemanja ljubezni ... Zato bodo članki govorili tudi o poti iz jeze, saj nam pogled v resnico našega čustvovanja pomaga, da se otoplimo in zapustimo otroško pogorišče zamer, obupovanja in puntanja ter prestopimo v vrtove odrasle ustvarjalnosti.