Obrazi jeze, drugi del: nebogljenost, sram in ljubezen
Otroška jeza je pri večini odraslih nepredelana in nedostopna. Res se vsi znamo jeziti, a zadeva je v tem, da se jezimo preusmerjeno. Na marsikaj se jezimo, a sveta jeza, ki nas je oblivala kot otroke, nikoli ne pride na dan.
Naša pristna, prvinska in najgloblja jeza se je prvič pojavila že davno: zaživeli smo jo v stiku s starši in tedaj smo tudi izdelali svojo obrambo pred njo, vzorec, ki se bo ponavljal. Zakaj je bila potrebna obramba pred to izkušnjo? Nebogljena jeza je v bistvu fizično izkustvo šoka, v katerem izgubimo nadzor in tla pod nogami. Kot otroci smo čustveno še nezreli, zato se ne znamo izogniti svojemu »pretiranemu« doživljanju, razumeti ga ne moremo, bežati pa tudi ne moremo, kam le? Jeza je za otroka neznosna, ker se v njej srečujejo občutki, ki so neuskladljivi: neizmerna ljubezen do staršev in obenem občutek, da nam prav oni delajo krivico, nas ponižujejo in nočejo razumeti. Teh izkušenj je v otroštvu veliko in zelo redki starši znajo varno izpeljati otrokovo srečanje z jezo. Sodobni odrasli so bili vzgojeni v zatiranju jeze, ženske pa morajo že stoletja zanikovati svojo jezo iz roda v rod in se učiti ljubeznive obvladanosti. Sram, obup in bes so skupaj eksplozivni in otroka spremljajo ob pamet. Ostane mu samo ena možnost: da se loči od telesnih občutkov, v katerih se duši kot kdo, ki se potaplja v ogromnih valovih. Kot lepo pravi R. King: občutke in misli peljemo iz telesa ven, na varno ... neznosna stiska izgine, naše življenje pa se prepoji s hudo obrambno napetostjo. Tako nastane preobleka, vzorec, po katerem se bomo v jezi vedno odzivali (zlasti v odnosih z ljubljenimi osebami), ne da bi vedeli, kaj nas žene. Nekatere oblike zakrinkane jeze potem sploh niso več podobne jezi, kot na primer depresivnost ali svetniška uslužnost. Ustvarili smo lonec na pritisk: na obrazu se nam je raztegnil prijazen nasmeh, izgovarjamo vljudne besede, a pozoren opazovalec začuti pomanjkanje topline in povezave z občutki. Pa tudi tiste oblike jeze, ko človek podivja, niso izraz avtentične jeze oziroma tega, kar res doživljamo v globini, ampak le nadomestilo za prvinski gnev, sram in bolečino. Razburjamo se vsevprek in za vsak nič, a grozovita predstava jeze je le igra, v kateri se naša moč sploh ne izrazi. Še tako uničevalna jeza namreč prikriva nebogljenega otroka, ki je v resnici priklenjen na nedosegljivo ljubezen do staršev, povsem odvisen od njihovih odločitev. Nihče ne želi čutiti, kako je nekje na svojem dnu še vedno nebogljen, kako hrepeni po razumevanju in pravici in kako ve, da to ni dosegljivo ... Dokler svoje jeze ne srečamo in ji ne prisluhnemo, bomo čutili tako: pravice ni, svet je, kot je, ljubezen je, kar je ... Zakaj bi se izpostavljali razočaranju in osramočenosti? Dovolj je bilo bolečin, naj gredo vse iluzije že enkrat k hudiču! Ali bomo jezni divjaki ali jezni svetniki ... je potem pravzaprav vseeno, čeprav okolju bolj prijajo vdane variante ... A notranje trpljenje je v obeh primerih zelo podobno. Važno je dodati tudi, da obstaja med jezo in sramom tesna vez: gre za dvojčka, kot pravi avtorica. Jeza podžiga sram, sram pa jezo, nikoli ne zaživita ločeno. Jeza hoče resnico in vdira v okolje z bolečino in besom, sram pa nasprotno sili v skrivanje ter išče zavetje in varnost... Če se v jezi pogledamo v ogledalo, se sebi zdimo grdi, odbijajoči in začutimo sram. Tudi drugim se zdimo grdi, jeza je antipatična. A ko narase sram, narase tudi jeza, želja po uničevanju tega, kar je sprožilo naš sram ...in še grši smo in še bolj osramočeni pred seboj ... in tako naprej. Pogosto skušamo izsiliti razumevanje, kar je seveda vedno neuspešno. Toda ker smo v bistvu obupani, ne verjamemo v zmago in je ne znamo doseči, pa naj se zdimo še tako razboriti. V resnici smo neopremljeni in nesposobni uresničevanja svojih pravic. Če razrešimo svojo notranjo nabitost, splahnita tako sram kot jeza, povečata se tako naša umirjenost kot naše samospoštovanje, naša prizadevanja pa postanejo smotrna in rodovitna. V prihodnjem članku vam bom predstavila glavne preobleke jeze, v katerih vsakdo lahko najde delček sebe, pozneje pa tudi predloge za zdravljenje jeze. Preobleke so treh vrst: boj, beg in odmik. V nobenem primeru ne gre za občutenje pristne jeze in sramu, torej za izražanje temeljne nemoči in neuslišanosti: boj, beg in tudi odmik nočejo imeti opravka z resnico o naši jezi. Gre za nadomestila, za variante, s katerimi ne moremo doseči svoje pravice, saj ne čutimo prave smeri, v katero je treba usmerjati svojo moč in hrepenenje. A o tem prihodnjič.