Obrazi jeze, četrti del: ustrežljive in besne
V predani ustrežljivosti, ki jo opisuje Ruth King, se pogosto skriva velika energija hude zatrte jeze. To je skala, zavaljena na bes, ki se ga zelo bojimo.
In kaj je nekoč prebudilo močno jezo? Navadno to, da je najljubša oseba prezirala, prepogosto preslišala ali osmešila neko našo potrebo, za katero smo z vso silo čutile, da je bila upravičena ali celo življenjsko pomembna. Zakaj pa se je ta jeza preoblekla v ustrežljivost, namesto da bi se izrazila kot upor? Očitno je nekoč nismo mogli izročiti v varstvo svojim staršem. Niso je mogli sprejeti in ljubeče vzgojiti, niso znali ravnati z negativnimi čustvi. Nekoč smo se ji morale odpovedati, ker je ogrožala našo medsebojno pripadnost. Zaradi svoje življenjske zgodbe nam niso mogli pomagati, da bi ohranjale stik z jezo in jo obenem obvladovale. Občutki, ki ločujejo Otrok živo čuti, katera njegova čustva starše najbolj vznemirjajo, pa naj to pokažejo ali ne. Nekateri starši ne prenesejo, da je otrok nesrečen, drugi, da doživlja poraz ali nemoč, nekateri ne prenesejo kljubovanja, zmedenosti ali napadalnosti, nekateri ponorijo pred lenobo ali nerodnostjo ... Otrok doživi, da je njegovo čustvo uničevalno, saj ga oddaljuje od staršev, daleč od staršev pa ni ničesar, kar bi bilo vredno življenja ... Starši se mu nezavedno odtegnejo, ker določenega čustva ne morejo deliti z njim. Tega odmika otrok ne prenese, nujno mora doseči, da ga bodo starši spet čutili kot sprejemljivega, bistveno je, da jih čuti neločljivo navezane nase. Po drugi strani otrok ne zna uravnavati svojih podivjanih občutkov v telesu in srcu ... popolnoma ga ima v oblasti nekaj nevzdržnega, kar ga ločuje od staršev. Otrok zato krčevito otrpne, pristno čustvovanje otopi, nastopi pa tisto, ki je sprejemljivejše, znosnejše ... S tem preklopom občutenja sebe in drugih (ki ima mnoge variante) otrok doseže vsaj delno zbližanje in se ne počuti več tako obupno zapuščenega. Seveda ne padejo vsi otroci v ta vzorec. Potreben je primeren temperament, morajo ga podpirati osebnosti staršev, svojo vlogo imajo tudi življenjski slog skupnosti in okoliščine. A nekateri otroci le padejo v predano ustrežljivost, v neke vrste pobito pridnost. Otrok namreč vedno poskusi najti tisto preobleko svoje jezne neuslišanosti, ki je najbolj usklajena s starši. Odrasla ženska pridnost Tako se čez leta znajdemo pred velikodušno žensko, ki je v svojem prizadevanju za blagostanje najbližjih neutrudna, spretna, natančna in popolnoma zanesljiva. Sebe vedno postavlja na zadnje mesto, ne zna reči ne in je srečna le, če so vsi okrog nje srečni. Gre pa za to, da mora vse delovati po predvidevanjih, kajti motnje v tem mehanizmu jo spravljajo v paniko ... Če se pojavijo žalost, slaba volja, jeza, jih zagrabi tesnoba, ki jo morajo tešiti s še bolj neizprosno vdanostjo in skrbjo za reševanje težav. Zase nočejo poskrbeti, stika s seboj se obupno bojijo. Če se to dogaja, namreč začnejo nezavedno čutiti trganje vezi z ljubljenimi osebami, hud strah pred zapuščenostjo, saj so se tega naučile v odnosu s starši: negativna čustva obupno bolijo in ločujejo. Pravila, ki se jih bližnji morajo držati Ruth King pravi, da so notranje zapovedi te preobleke naslednje ( če bližnji prelomijo te zapovedi, bo njihova prizadetost izredno huda): Ne zahtevaj, da neham skrbeti zate! Ne bodi nesrečen! Ne poskušaj me oddaljiti od sebe ali me izključiti iz svojega življenja! Naj se vedno počutim nepogrešljivo! Ne pričakuj si, da ti neham pomagati! Ustrežljiva ženska se odklanja, ko začuti svoja negativna čustva, in se jim na vse načine izogiba. Sebi je sprejemljiva le, če čuti v sebi dobroto, usmiljenje, ljubečo delavnost, in če ji srečni in hvaležno obrazi bližnjih potrjujejo, da je dobra. Če domači trpijo, je izgubljena, vsa iz sebe. Redko ji uide kak očitek, takrat pa se vsi čudijo nenavadni in kar sarkastični ostrini. Če je kdo grob, nepravičen ali nehvaležen, se sprašuje, kako je to mogoče, ko je pa sama storila vse, kar je v njeni moči? Skratka, negativnih čustev tudi v drugih ne prenese in srčno upa, da jih lahko prepreči s svojo velikodušnostjo. Občutek, da je koga razočarala, ji je neznosen. Najhuje ji je, če ji kdo reče: »Tega si ne bi nikoli pričakoval od tebe!« Prisilna dobrota uniči bližino Iz tega kratkega opisa e jasno, da najdemo največ te patologije prav med ženskami, ki želijo pomagati drugim ali celo posvetijo svoje življenje nebogljenim in najrevnejšim. Med plemenitostjo in prisilno dobroto teče nevidna, izredno spolzka meja. To preobleko je mogoče odložiti le po natančnem pregledu družinskih vzorcev, po izraženi pristni jezi in po doživetem stiku s svojo pristno bolečino.Ta nam bo razodela, da ustrežljivost ni ljubezen in da odnosi, v katerih se počutimo odgovorne za srečo drugih, uničujejo bližino. Nekatera konstruktivna vprašanja pa so, pravi Ruth King, naslednja: Kako lahko drugim dopuščam, da me negujejo in poskrbijo za moje počutje? Kako lahko dopuščam drugim, da poskrbijo zase? Kako se lahko približam svoji bolečini in jo potolažim (namesto da se pomirim s skrbjo za druge)? Če vsak dan naredimo kaj v tem smislu, se nam bo začelo odpirati obzorje notranjega miru in pristne ljubezni do drugih. Opomba: k temu modelu so posebno nagnjene deklice, saj imajo razvitejšo desno hemisfero, ki je posebno občutljiva za zgodnje navezovanje in medčloveške stike. Podobno so ženske izrazito nagnjene k depresivnemu in odvisnemu modelu zatiranja jeze, o katerih bo govoril naslednji članek.