O srečnežih

R.Wiseman, ameriški docent psihologije, je opravil doselej največjo raziskavo v svetovnem merilu o tako imenovanih srečnežih. Poglejte, kaj je ugotovil v svoji knjigi Faktor sreče.

Avtor v bistvu eksperimentalno potrjuje izročilo starih duhovnih tradicij, ki so učile, da človek sam ustvarja svoje priložnosti. V tem zapisu navajam nekaj ugotovitev iz prvega dela njegove knjige. Približno deset let se je ukvarjal z zbiranjem in obdelavo podatkov o ljudeh vseh slojev in starosti, ki o sebi trdijo, da so rojeni pod nesrečno zvezdo, ter o tistih, ki trdijo nasprotno. Delal je seveda na podatkih, na dokazljivih dogodkih v življenju teh ljudi. Z njimi je opravil nešteto pogovorov, laboratorijskih preizkusov, presejal je njihove biografije, prebiral njihove dnevnike, sestavil in razposlal je kupe vprašalnikov ter vključil tudi kontrolne skupine, kot se spodobi za psihološko raziskovanje. O tem je napisal 300 strani dolgo delo, v katerem prikazuje svoja odkritja. Opisal je odnos srečnežev do težav, miselne postopke, ki jih uporabljajo, njihov način kontaktiranja soljudi, njihovo neverbalno govorico, odzivanje na priložnosti in na nepredvidene obrate usode. Na koncu je dognal, da imajo nekatere skupne poteze in da so nekatere med njimi ključne. Podobno je ugotovil za nesrečneže, pri katerih so se nesrečni dogodki vrstile druga za drugo.

Kakšni so srečneži? Najprej je ugotovil je, da ni bistvene razlike v inteligenci. Tudi prijaznost in razpoložljivost sta bili enakomerno razporejeni med srečneži in ne. Nekatere razlike pa so bile zelo očitne: na primer odprtost za stike. Vsi srečneži brez izjeme imajo veliko prijateljev, bogato socialno življenje in sposobnost, da vzdržujejo veliko stikov. Z veseljem dajejo pobudo, nagovarjajo ljudi v vrsti na pošti, v marketu ... Ustvarjajo si zelo veliko priložnosti in zdi se, da jim je všeč »človeštvo«. Stike ne le vzpostavljajo, ampak tudi gojijo s posebno prizadevnostjo in brez koristoljubja. Nekaj jih sili, da se pogosto spomnijo na koga, ki ga že dolgo niso slišali, da spet osvežijo stike. V avtobusu najraje prisedejo k sočloveku, ki je prav tako družaben, ker v hipu začutijo njegovo odprtost in priložnost za stik. Njihova želja, da bi se povezovali z drugimi, je nenehno na delu, živa in neumorna. Zanimivo je, kako vedro razmišljajo o sebi. 

O sebi menijo, da so prijetni in simpatični in da ne more biti res, da jih ljudje ne marajo. Če je kdo napadalen, mislijo, da ima slab dan, kajti oni pač ne morejo biti razlog za njegovo slabo voljo ...in gotovo ima tudi dobre dneve, ko bo prijeten, drugačen. Nikoli se ne ve, kako bo minilo naslednje srečanje, čisto možno je, da bo drugič prijazen ... Niso zamerljivi in vedno so pripravljeni spet poskusiti. Zbiranje dokazov, da je svet dober Prav zaradi tega srečneži doživijo veliko potrditev. Nič čudnega: če nagovorim dvajset ljudi, gotovo doživim vsaj en prijazen odziv, če pa nagovorim le enega, je zelo verjetno, da iz tega ne bo nič.

Srečneži tudi preštevajo vesele dogodke drugače kot nesrečneži. Rekli bodo, da so ljudje prijazni, če je eden na 20 odgovoril z nasmehom, ker so doživeli prijaznost kot dejstvo, ki ga 19 hladnih oseb ne more izbrisati. Osredotočili so pozornost na tisto, kar jim pomaga iskati naprej kaj podobnega. Neprijazni zanje niso pomembnejši, ampak manj pomembni od ljubeznivih. To je samo majhen primer njihovega življenskega sloga, a je že dovolj, da dojamemo, kako deluje faktor sreče. Poleg tega imajo ljubeznivo, živo obrazno mimiko, odprte in mehke gibe, jasen in odkrit pogled. Tudi to deluje privlačno na ljudi, zato se jim marsikdo nezavedno približa, da bi bil deležen njihove topline. Brez izjeme ga opazijo in odgovorijo na vsak poskus bližanja.

Predani so  iskanju lepega Ti ljudje so neprestano na delu za dobra srečanja in vse dogodke napeljujejo na to. Seznam njihovih srečnih izkušenj je zajeten in utrjujejo njihovo zaupanje v naklonjenost sveta, obenem pa s svojim živahnim delovanjem v svoj prid kar naprej ustvarjajo kopico priložnosti, od katerih bodo gotovo nekatere dobre ali odlične. Ker so obenem tudi razpoložljivi in ne omahujejo, ko je treba pristopiti in sodelovati, se velikokrat znajdejo na pravem mestu za tisto, kar si želijo. Vse to dogajanje potencira vse, kar smo omenili na začetku: zaupanje v ljudi se nenehoma obnavlja, saj si srečnež zna priskrbeti vedno nove dokaze o dobrohotnosti ljudi.

Morečim ljudem s svojim navdušenim pristopom tak človek ni prijeten, zato se ga izogibajo, privlači pa ljudi dobre volje, ki si tudi želijo sreče in sproščenosti. In tako se zgodba nadaljuje ... in dokazi, da so ljubljeni in da jih življenje varuje, bodo vedno na razpolago.  Marsikaj nas lahko naučijo ...