Nenasilno sporazumevanje

Marshall B. Rosenberg: Nenasilno sporazumevanje, jezik življenja. Izdalo Društvo svetovalcev zaupni telefon Samarijan, Ljubljana 2004. Imenitna in poštena knjiga prepričljivo pojasnjuje, zakaj je doseganje razumevanja med ljudmi zahtevna zadeva. Predstavlja nam ključna načela in navaja veliko življenjskih primerov in vaj za samopreverjanje. Zelo je primerna zlasti za vse, ki ne znajo izražati svojih želja in se zapletajo v mučne odnose.

Avtor je Američan, otrok nasilnih ulic Detroita, potem pa izkušen psihoterapevt, docent in zdaj svetovno znani svetovalec organizacij, ki si prizadevajo za kulturo miru in za posredovanje pri konfliktih. Njegov Center za nenasilno sporazumevanje (ustanovljen leta 1984) je dal svoj doprinos tudi na najbolj krvavih področjih Afrike in Bližnjega vzhoda. Knjiga nas vabi, da bi segali po besedi, ki osvobaja najboljše v vsakem izmed nas. Učenje nenasilja je učenje drugačne moči, drugačne občutljivosti in pozornosti, preusmerjanje v nove cilje. Zato moramo za uspeh veliko vaditi in razviti iskrenost ter veliko notranjo moč, brez katere nenasilje ni mogoče. Posebno dragocenost knjige vidim v poudarjanju iskrenosti do sebe, saj v komunikaciji pogosto nimamo vpogleda v svoje nagibe in se tudi nočemo izpostavljati z izražanjem svojih čustev in potreb. Knjiga pa dokaže, da brez tega ne gre. Velik del nasilja je odvisen od tega, da sami ne znamo ali nočemo naravnost povedati, kaj bi radi oziroma katere so naše potrebe in seveda čustva. Druga zanimivost je poudarek na razlikovanju med »mislim« in »čutim«. Danes se je namreč razpasla formula »Čutim, da je tako.» Tako izražanje je zelo zavajajoče, ker zamenjujemo svoje misli za čustva. Lastno čustvo, ki se skriva za mislijo, nam v resnici ni razvidno, ker se zanj ne zanimamo. Lahko rečemo: »Čutim, da si jezen«. Naša pozornost in prizadetost je namenjena drugemu, ki je, tako mislimo, razburkal naša čustva. Zato mu razlagamo, kaj čuti, s tem pa upamo, da bo spremenil svoje čustvo (ki smo mu ga pokazali) in ravnanje. Če pomislite nase, se boste verjetno strinjali, da vam take diagnoze, ki vam jih kdo postavlja, niso prav nič všeč in da vas ne pomirjajo ... Preoblikovanje podobnih izjav v sporočila, ki pa govorijo o lastnem čustvovanju in potrebah, bi omogočilo prozornost in pretočnost. Spregovoriti je treba o svojem čustvu, pomagati drugemu, da nas razume. Obenem je treba ponuditi razumevanje. »Čutim, da me je strah ... Prosim, govori tako, da se bom počutila varno ... Prosim, povej, kaj želiš, poslušam te.« Govoriti tako je vse prej kot lahko in predvsem to ni v navadi. Le kdo v naši družbi govori tako??? Zelo zanimiva se mi zdi tudi analiza pohvale, ker je nismo vajeni ne dajati ne sprejemati. Avtor pravi, da dobra pohvala jasno izpostavi, kaj nas je razveselilo in zakaj nam je obogatilo življenje. S tem izrazimo sočloveku konkretno in osebno občuteno hvaležnost ter se izognemo splošnim, poceni in osladnim formulam. Naše besede bodo dokazovale, da smo se poglobili v to, kar je drugi storil za nas. Včasih želimo s hvaležnostjo kar hitro odpraviti, da je obveznost čim prej mimo ... Drugi pa so pogosto lačni pohvale, ki bi bila občutena, premišljena in namenjena prav njim. Premalo se zavedamo svojih besed ter premalo kultivirano in prehitro govorimo. Ker smo bitja besede, je naše življenje v veliki meri odvisno od našega ravnanja z njo.