Nekaj Hillmanovih misli za vzgojitelje (a tudi za nas same ...)

James Hillman, znameniti psihoterapevt, mislec in odlični pisatelj je že pred časom objavil Zapis duše, delo, ki lahko zelo obogati vzgojitelje. Letos smo delo dobili tudi v odličnem slovenskem prevodu pri založbi Eno. Tu spodaj je nekaj povzetkov njegovih misli in citatov.

Opaziti otrokov dar

Opaziti nadarjenost v otroku pomeni priklicati želod v rast, mu podariti življenje. Videti enkratnost posameznika pomeni videti skrito »kot dišeč zrak v vzhajanem kruhu«. To je naloga mentorjev. Starši imajo drugačne pristojnosti. Dar lahko vidimo le s posebno naklonjenostjo in obenem polno odprtostjo neznanemu. Kot je rekel že Berkeley (1685 - 1753): » Biti je biti opažen.« S tem, da nekaj opazimo, tistemu »podeljujemo obstoj«.

Škodljivost kategorij

Ob opazovanju težav mladih (in človeka sploh) nam škodijo definicije, kategorije, še zlasti tiste iz psihopatologije. Te namreč opisujejo le, v čem se oseba oddaljuje od normalnega, splošno sprejemljivega in običajnega. Ko pademo v psihološki žargon, nehamo opazovati, saj dobimo nalepko, ki naj bi pojasnjevala motnjo. Če rečem, da je kdo ostal odvisen od svoje matere, še ne povem ničesar o njegovi osebnosti, saj se velika navezanost lahko odraža na tisoče različnih načinov s povsem nasprotnimi izidi.

Kaj nam torej pomaga izdelati definicijo?

Opazovati in opisovati nam ni treba, saj lahko uporabimo že izdelano šablono. Enkratnega posameznika ne moremo opisati drugače kot v enkratnem jeziku, ki ujame njegovo enkratnost. Če o otroku rečemo, da je hiperaktiven in da išče pozornost, je podobno, kot če rečemo, da ima kdo nizek pritisk. To je le podrobnost, s katero ne moremo videti ničesar resnično pomembnega. »Um zamenjuje udobno razmišljanje z jasnostjo misli.« To držo Hillman poimenuje kot »racionalistični rigor mortis«

O potrebah mladostnika

Mladostništvo je čas najmočnejšega odpora proti tradicionalizmu.

Kaj je tradicionalizem? »Nagnjenje k pokoravanju pravilom in avtoriteti ter k potrjevanju visokih moralnih meril in stroge discipline.« (Jerome Kagan). Tradicionalistični vzgojni pritisk s svojimi visokimi normami ne pospešuje, temveč zavira mladostnikov razvoj. Samo odkritje lastne drugačnosti in edinstvene življenjske smeri lahko sprosti mladostnikovo ustvarjalno vitalnost. Tradicionalno zunanjo avtoriteto, ki nagrajuje ubogljivo podrejanje predpisanim standardom, delavnost kot vrednoto zase ter odvisnost od zunanjih potrditev, naj bi nadomestilo občuteno mentorstvo, ki podpira razvoj želoda v hrast. V tem ni nobenega popuščanja lagodnosti ali razvajanja, saj se mladostnik podvrže disciplini sam od sebe, ko ga poženejo sile notranjega daru.

Biografija ni življenje

Nevidno življenje je pomembnejše kot vidni ključni dogodki biografije. Najpomembnejši dejavnik je želod, torej seme, ki se hoče izraziti, in katerega nosilec je vsakdo izmed nas. Mentorji, ki vidijo želod, imajo sposobnost zaslutiti vizijo, ki je enaka podobi v duši otroka. Starši dajejo zavetje in preživetje, a mentorji »sanjajo« z otrokom. Kar se dogaja v domišljiji, torej fantazija, je važnejše od tega, kar se dogaja v vsem vidni realnosti sveta, zato dejstva še ne povedo veliko, gotovo pa ne bistvenega.

Duhovna moč narave

V stiku z naravnimi silami se prebujajo in oglašajo tudi najgloblja nagnjenja v človeku. Vpliv narave na notranji svet ima zato orjaško moč in vsi otroci so tega zelo potrebni. Šele v tem srečanju dojamemo nekaj pomembnega: »Svet skrbi za nas ...neguje nas narava sveta.«

Usoda

»Usoda prikliče dogodke, a si jih ne lasti.« Naša naloga je odgovornost analize in odgovarjanja na dogodek. Ne določamo dogodkov na svoji poti, določamo pa njihovo izpeljavo.

Zato usoda nima nič s tem, kar naredimo z njenimi potezami. Ne moremo se izogniti tem srečanjem, a že naslednji trenutek smo svobodni in odločamo, kaj s tem, kar se nam dogaja. Kdor se doživlja kot žrtev z eno samo možnostjo, ne uporablja neizmerne moči duha in domišljije.