Ljudje potrebujemo korenine in resničen svet
V knjigi o plahosti (Shyness, 1977) veliki psiholog in raziskovalec Philip Zimbardo navaja celo vrsto zelo zanimivih ugotovitev o posledicah opevane mobilnosti, ki prevladuje v ZDA in se ji zdaj prilagaja cel svet. Pa tudi Zuckerberg ima nekaj s tem.
Poleg mnogih drugih stališč navaja tudi svoje mnenje o navadi, ki je v ZDA zelo običajna, in sicer pogosta menjava bivališča. Povprečen Američan se baje seli približno petnajstkrat v življenju. Primerjalne raziskave o otrocih, katerih starši so zaposleni v letalstvu, so pokazale, da to vpliva tako na njihovo zaupanje vase kot na zaupanje v druge in na občutke povezanosti s svetom. Ne uspe jim zgraditi nobene trajnejše in globlje vezi z vrstniki, a o pomenu tega za njihovo življenje se družba ne sprašuje. To se verjetno dogaja tudi otrokom diplomatov in ostalih prestižnih služb, čeprav se seveda lahko selijo tudi ljudje iz zelo skromnih razmer, ki iščejo boljše življenje ali se premikajo za začasno zaposlitvijo. Nenehno zapuščanje enega zasilnega gnezda za drugega ni po meri za človekovo srce in zato tudi ne za zdravje družbe. Kako se približati ostalim, kako vzpostaviti stik s tujci, kako zgraditi odnos, če smo vsi vedno spet kje drugje? Eno je zavesten premik v novo okolje po svoji meri, drugo je tavanje med prividi, ki nam jih prodajajo.
Ali se sploh zavedamo, pravi Zimbardo, da porajamo družbeno kronično plahost pred sočlovekom-neznancem? Da ni več niti malih trgovin, kjer te poznajo in te vprašajo, kako je, kjer lahko poklepetaš in greš domov ne le z vrečko hrane, ampak tudi z občutkom, da si bil za hip povezan v skupnost ... Kje sploh lahko še računaš na koga, ki se te razveseli in ti njega, s katerim lahko kaj drobnega podeliš in se povežeš v občutku, da nisi v nikogaršnjem svetu?
Res je potrebno, da se sprašujemo glede pojavov, ki se zdijo neizogibni - ter izberemo drugače in pri polni zavesti. Lahko gradimo kaj drugega v zavedanju, kaj je po človekovi meri in kaj res bogati naše življenje, podpira zdravje telesa in duše. Marsičesa ne moremo spremeniti, a vedno lahko naredimo kaj malega drugače in predvsem ne nasedamo slepilom in vabam v svet, ki postaja vse bolj virtualen in nam ga vsiljujejo kot nekaj presežnega (na primer zadnji Zuckerbergovi podvigi, s katerim nam gospodar Facebooka z novim imenom obeta selitev v svet, ki ga je - seveda zastonj - pripravil za nas ...). Tam ne bomo našli svojih novih neizmernih možnosti. Tam bomo postali spet plen nečesa, kar se je rodilo iz genialnih plenilskih nagibov, in pozabili, v čem je lepota našega življenja.