Lagati se naučimo brez težav

Zanimiv članek iz revije Nature Neuroscience prikazuje, kako lahko se je naučiti laganja.

Zdi se, da človeški organizem laž takoj prepozna kot nekaj tesnobnega in nevarnega. Prva izkušnja z laganjem razburi amigdalo, najhitrejšo skupino nevronov v možganih. Lahko bi rekli: biološko gledano organizmu laganje sploh ni všeč, saj ga moti in obremenjuje. Za laganje moramo prikrivati resnico, kar zahteva napor, skrivanje nas prisili v oprezno in načrtno vedenje, nismo več mirni in varni v svoji spontanosti. Kot vemo, se amigdala aktivira za beg ali napad, dva osnovna odziva na občutek ogroženosti. Amigdala beleži stisko in strah, ker se bojimo razkritja resnice.

Še bolj zanimivo je, da se po prvi laži možganski alarm umiri in prilagodi. Ko lažemo drugič, gre že lažje. Odziv je manj buren in pomeni, da so se možgani začeli prilagajati.

Ob tem se mi je utrnila misel, da se zlasti hitro naučimo lagati sami sebi. Ko smo še otroško prosojni in nedolžni pred svojimi občutki, smo resnični. A čim začnemo imeti opravka z iluzijami o sebi, ideali in izkrivljeno vestjo, s pritiski okolja, bomo lagali vedno bolj spretno in neobčuteno. Laž bo postala domača in možgani začnejo izvajati skrivanje resnice kot avtomatizem, ki ne vznemirja več. Ko opazimo, kaj je drugim zelo všeč ali kaj nam daje moč, je laž zelo praktično orodje za uspešno preživetje.

Primarni alarm utihne in vodstvo prevzamejo racionalni deli možganov, ki začnejo izdelovati izgovore, prepričanja in dokaze, da počnemo prave stvari. Začnemo verjeti, da smo, kar nismo, da so drugi taki, kot jih hočemo videti, da delamo, kar ni res.

Tako lahko lažje razumemo, kako se rodi in utrdi neobčutljivost za etične občutke. Dovolj je ponavljati majhne laži. Vse ostalo naredi um sam. Kaj se ob tem dogaja v telesu, ki pa ne zna lagati (zna le otrpniti, utihniti, pognati v globino svojo stisko), je druga in pretresljiva zgodba.

Iščimo druge poti!