Pojdi na glavno vsebino

Kam z zlobneži?

Nekateri uživajo, da iz sočloveka potegnejo najslabše. Uživajo, ko vam lahko dokažejo, da ste neobvladani, osreči jih, ko vas spravijo v zadrego, vam vzbudijo dvome vase, vas iznenadijo z nizko potezo, ob kateri se ne znate primerno odzvati. Pojav končno začenjamo raziskovati in ga omejevati.

Kam z zlobneži? V Italiji je septembra 2007 izšla (in bila večkrat ponatisnjena že v prvem tednu po izidu ...) knjiga o metodi za omejevanje zlobnežev, ki jo napisal ugleden docent z univerze Stanford. Robert I. Sutton: The No Asshole Rule, v italijanščini Il metodo antistronzi, Elliot edizioni, Roma (223 strani). Avtor ima tudi svoj blog: bobsutton.typepad.com. Knjiga je namenjena vsem, ki doživljajo poniževanje na delovnem mestu, a tudi menežerjem, ki se ukvarjajo s kadrovanjem, saj utemeljuje, zakaj surova osebnost nikoli ni dobra izbira, pa naj bo človek še tako sposoben in obetaven za rast podjetja.

Opozarja nas tudi na nalezljivost pojava in na dejstvo, da je vsak od nas v nevarnosti, da se negativno prilagodi zlobnežu, ki vsiljuje svoj destruktivni komunikacijski slog.

Kako jih prepoznamo

Njihovo načelo je: skušaj drugim dokazati, da nimajo razloga, da bi bili s seboj zadovoljni, nase ponosni ter veseli ob misli na svoje življenje! Izkazovati prezir, se zaničljivo zmrdovati, se posmehljivo spogledovati, se obnašati, kot da je kdo neviden, mu podtikati nepoštenost in zlonamernost, nesramno kršiti dogovore in potem obtoževati druge, iskati zaveznike za vnašanje razdora v skupino ... seznam vsega, kar lahko kdo škodljivega počne, je brez konca ...Uživajo, če izgubite živce in če rečete kaj neprimernega, zaradi česar vam bo potem žal. Najbolj pa jih osrečite, če jim uspe izzvati vaše najnižje nagone: željo po maščevanju, srd, nasilnost. Če se izkaže, da niste tako obvladani in spodobni, kot ste mislili, jim boste polepšali dan. Če ste prišli v službo dobre volje, pa jim uspe, se vam pokvarijo razpoloženje že v prvih petih minutah, potem so na konju ...

Strupenost kot nevroza in kot prednost

Sutton ne poglablja razlogov, zaradi kateri so ti ljudje taki, meni pa se zdi potrebno bežno omeniti značilnosti njihove nevroze ali nestrokovno rečeno - grdega značaja. Ti ljudje črpajo svojo moč iz slabega počutja drugih, iz napadalnih užitkov, zato se brez svojih hudobij počutijo nemočne, prezrte in premagane. Preprosto ne morejo biti prijazni in sočutni, tega si ne morejo privoščiti. Od strupene napadalnosti, s katero pikajo druge, so dobesedno odvisni, ne morejo živeti brez obveznih odmerkov svojega mamila. Vsak dan si morajo privoščiti dežurno žrtev, da jim gre \"doza\" po žilah ter jim pričara občutek zmagovitosti in slasti: da, nekaj veljam, da, ljudje so malovredni in potrebni tepeža, da, nihče mi ne more blizu in vsakogar znam prizadeti v najšibkejši točki.

To motnjo je odlično opisala Karen Horney v knjigi Nevroza in razvoj osebnosti, a tu se ne bomo ukvarjali z razlogi, zaradi katerih so nekateri postali taki. Nekaj seveda prispeva agresiven temperament, a to ni glavni razlog za slast poniževanja. Največkrat seveda nimajo prav nobenega namena, da bi si svojo motnjo priznali, se z njo ukvarjali ali se je skušali znebiti, saj jim nudi neštete prednosti pred ljudmi, ki pa so obzirni, prijazni in dobronamerni. Napadalnost do bližnjega jim daje neštete prednosti zlasti na delovnem mestu: hitro in učinkovito si ustvarijo svoj prostor, kajti drugi so vedno spet presenečeni, kaj vse si objestneži dovolijo in kako spretno in bliskovito izkoriščajo nespretnost ali naivnost ostalih, improvizirajo podtikanja in širijo nelagodje. Človek, ki ga spravijo v zadrego, v stiski težko razmišlja in se neučinkovito brani, zato mu brez težav lahko dokažejo, da je reva. Če je plemenit, imajo še lažje delo, kajti žlahtne osebnosti se še prav posebno težko branijo pred nizkotnostjo: tuja jim je in nerazumljiva.

Zlobneži na delovnem mestu

Zlobneži pogosto delujejo sami, včasih pa se povežejo in sprožijo skupne akcije mobinga (italijanski sindikati so že odprli okenca, ki nudijo psihološko in pravno pomoč žrtvam). Če sodijo k osebju in so leni, neopazno dosežejo, da jih drugi obzirno puščajo pri miru, jim ne nalagajo dela, ničesar ne zahtevajo ... saj je dialog z njimi zelo neprijeten. Zato lahko delajo manj od drugih, obenem pa si dovolijo zamerljivo ogorčenost, če si kdo drzne opaziti, da imajo privilegije. Če so delavni, sposobni in ustvarjalni in če vodstvo meni, da so nepogrešljivi, pa lahko uveljavijo svojo tiranijo nemoteno in na celi črti. Nadarjenost ostalih se ne more izraziti, vsi živijo v senci muhastega genija. Obvelja pač nenapisano pravilo, da je njegov grd značaj neločljivo povezan z njegovo genialnostjo. Če hoče ostati kreativen, ne sme postati vljuden. To je seveda neumnost, čeprav veliko ljudi res verjame, da je tako. Če pa so ti ljudje na najvišjem položaju, imajo prosto pot. Vse se trese pred njimi, nihče ne tvega najmanjše kritike, poleg tega pa se zdi, da sodi surovost k položaju: ker si najvišji, si lahko prav vse dovoliš. Lahko dvigaš glas, stresaš psovke, neomejeno žališ!  Če je vodja nesposoben in poleg tega niti ne obvlada svojega dela, v ustanovi zavladajo obrambni mehanizmi, spletke, vsakdo rešuje svojo kožo ... Tako vodstvo spelje ustanovo v životarjenje in propad. V nekaterih primerih lahko genialen vodja doseže bleščeče uspehe, ker z napadalnostjo, neusmiljeno zahtevnostjo in strateškim roganjem tako zastraši svoje sodelavce, da ti v paniki pred osramotitvijo (in morda tudi v podrejenem oboževanju) dajejo od sebe vse in še več.

Sutton navaja sijajen primer: Steve Jobs in njegov Apple. V malem poznam to dogajanje iz šolstva, ko ambiciozen in brezčuten profesor dosega sijajne uspehe: neuspešni dijaki \"izginejo\", uspešni in odpornejši nočejo doživljati osramotitve ter delajo čez svoje sposobnosti. Ker tak učitelj lahko postreže z izjemnimi rezultati, se okolje težko kritično opredeli do njegovih metod in ne zna oceniti dolgoročnih stranskih učinkov na mlade in skupnost. Objestneži so spretni in zlasti izurjeni, predani svoji nalogi ter zelo uspešni v doseganju svojih destruktivnih ciljev, saj se sproti izpopolnjujejo z iskanjem šibkih točk sočloveka, z opažanjem vsega, kar je mogoče uporabiti za slabšanje samopodobe drugih, za vzbujanje medsebojnega nezaupanja, za šokiranje okolja z nizkotnimi podtikanji in posmehovanjem dežurni žrtvi ...

Prvi korak samoobrambe: prepoznati umazano igro

Kaj storiti? Samozaščita je še kako umestna. Prvi korak je prepoznavanje nepridiprava, kar ni težko, če verjamemo vase. Ko nas prvič dregne v živo, se zdrznemo in morda mislimo, da je bil slučajno netakten, da gre za nesporazum, da dogodek nič ne pomeni. Ker ga še ne poznamo, se sprašujemo, ali nismo sami česa zakrivili. S tem je dosegel svoj namen: namesto da bi ga opazovali ter razumeli, da smo samo sredstvo za njegovo izživljanje, opazujemo sebe in iščemo napako pri sebi. Mislimo, da lahko kaj storimo, da si pridobimo njegovo zaupanje in spoštovanje. Če vstopimo v to igro, bo po nas. Drugi je v slabi veri in nas v nobenem primeru ni pripravljen spoštovati, ker tega čustva ne pozna in noče doživljati. Vse, kar bomo trudoma storili, da bi ga pomirili ali mu ustregli, bo vedno uporabljeno proti nam: kot vir informacij v našo škodo in kot nastavljanje vratu. Skratka, s tem odnosom spuščamo plenilca v svoj dom in mu pojasnjujemo, kako naj se nas loti.

Važno je, da čim prej dojame, da ne bomo nikoli pristali na vlogo, v katero nas želi poriniti. To bomo dosegli, če nam bo jasno, s kom imamo opravka. To je prvi in bistven korak.

Nepoboljšljivi ... a ne nepremagljivi

Resnici se približamo, ko dojamemo, da zlobnež hoče, da se slabo počutimo, in uvidimo, da bo to delal tudi v bodoče ... ne glede na naše še tako brezhibno obnašanje. Skratka, ne moremo igrati poštene igre s kom, ki bo vedno in načelno kršil pravila medsebojnega spoštovanja. Igro je treba odkloniti in se odpovedati običajni (v tem primeru naivni in pogubni) zaupljivi dobrohotnosti. Če ne nehamo poskušati z ljubeznivo prizanesljivostjo, bomo dosegli samo to, da bo zlobnež postal še predrznejši in objestnejši, kajti vse ljudi deli samo na dvoje kategoriji: na tiste, ki so mu kos, ter na vse ostale. Prvih se izogiba in boji ter jih iz preračunljivosti obravnava dostojno ali celo spoštljivo. Ostale brez usmiljenja mrcvari, kadar le more. Prav iz teh razlogov so take ljudi pogosto primerjali strupenim kačam ali škorpijonom, ki bežijo  in se umaknejo, če zaslutijo nevarnost na daljavo in se imajo čas umakniti. Tam počakajo na ugodnejše razmere ali iščejo nov življenjski prostor ... Zato je najbolj modro, da dosežemo umik, to pa dosežemo le, če nas strupena osebnost prepozna kot neobvladljive in zato neprimerne za njeno običajno strategijo samouveljavljanja. Spoznanje, da ne moremo storiti ničesar, da bi se mu priljubili, nas usmeri na pravo pot. Trda resnica, da z nekaterimi ni mogoče stopiti v sproščen in varen odnos, nas rešuje iluzij in pogubnega zbliževanja s tistimi, ki so zlonamerni. Ko se prepričamo, da je drugi trenutno resnično  zlonameren in da zavrača ponujeno pomiritev v odnosih, lahko z mirno vestjo načrtujemo obrambno strategijo in nehamo skrbeti za njegovo počutje. Za svoje počutje namreč (dokler izbira, da je tak, kot je) v polni meri odgovarja sam. 

Glavno je, da ne nasedemo spretnosti, s katero nekateri objestneži skušajo v drugih vzbujati občutke krivde, jim pripisovati nizkotnost, maščevalnost in nepoštenost. Tudi to namreč sodi k načrtu: kajti če bomo nasedli in začeli misliti, da smo res taki, kot nam podtikajo, se ne bomo učinkovito in prepričano branili. Imeli bomo slabo vest, češ, saj tudi jaz nisem brezhiben ... nimam pravice, da o njem slabo mislim! Dobrota je lepa stvar, a v tem primeru postane kolaboracionizem.

Iskanje rešitve

Avtor predlaga razne rešitve, ki so jih izpeljala vidna podjetja v ZDA. Ne vem, koliko so te metode uporabne za naše razmere,verjetno je treba najti ustvarjalne rešitve po meri za svoje okolje. Vsekakor pa  drži, da je bistveno reševati svoje samospoštovanje na vse možne načine. Preusmerimo se vase in v svoje dostojanstvo, ker brez tega ne bomo dosegli ničesar in ne bomo sploh mogli pametno razmišljati. Važno je reševati svojo notranjo gotovost, se spretno izogibati položajem, ki so nas najbolj neugodni, iskati zaveznike. V skrajnem primeru, ko je objestnež neobvladljiv ali ima preveč močnih sodelavcev, je bolje zapustiti prizorišče. Če stiska presega naše moči, je najbolje poiskati novo delovno mesto, ker vsakodnevna ponižanja izredno ogrožajo naše zdravje. Strupenega sodelavca še nekako obvladamo, še zlasti, če imamo ob sebi drugačne sodelavce in so vsi med seboj povezani v obrambi pred destruktivno osebnostjo, a če je to naš nadrejeni, je veliko težje. Ocenimo svoje moči, pošteno poglejmo vase in bomo ugotovili, kaj je najbolj storiti. Edina učinkovita obramba sta potemtakem obramba lastnega dostojanstva in povezanost vseh, ki dobro mislijo. Toda ne pozabimo, da zlasti skromen, občutljiv in nežen človek ne more osebnostno rasti v bližini napadalnega, zlobnega sočloveka. Pogosto preveč čakamo in podcenjujemo škodo, ki nam jo lahko povzroča ponižujoče okolje. Modro je odnehati prej: tako ne bomo iskali nove zaposlitve povsem izčrpani in pobiti od prestanega mrcvarjenja, polni dvomov vase.

Nasilje kot družbeno vprašanje

Zdrave osebnosti, ki bi želele plemenito podpirati sebe in druge, niso ravno množičen pojav, zato imamo s tem vprašanjem opravka tako v družinah kot šolah in pozneje na delovnem mestu. V naši družbi se premalo govori o nasilju, javnega obsojanja takega ravnanja ni, žrtve so osamljene in ožigosane, zakoni pa tudi premalo ščitijo človeka in njegovo pravico do dostojanstva. Skratka, spoštovanje drugega ni uveljavljena in obče sprejeta vrednota našega skupnega življenja ne v osebnih odnosih in ne v delovnih organizacijah. Besede so eno (vsa podjetja govorijo o tem, kako skrbijo za odličnost in odnose ...), stvarnost pa drugo. Pojav mobinga je zelo razširjen tudi zato, ker je zelo tolerirano izkoriščanje drugih.

Rešitev je v ozaveščenju vseh, ki si želijo družbe miru in niso pripravljeni sodelovati v uničevanju sebe in drugih. Poteptati človekovo dostojanstvo je namreč enako hudo nasilje kot fizičen napad. Pravzaprav gre še za hujše dejanje, ker je manj prepoznavno in ker za psihično samoobrambo nismo učinkovito opremljeni. Če te nenadoma udarijo, se v hipu umakneš, telo se odzove ... Če te nizkotno prizadenejo in žalijo tvojo dobronamernost in značaj, če so brez razloga sovražni ... pa si navadno iznenaden, šokiran, paraliziran.

Zato je potrebno, da se usposabljamo za samoobrambo in prepoznavanje destruktivnih osebnosti, ker gre za našo pravico do dostojanstva, ta pa je enako bistvena kot pravica do življenja.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...