Jean Claude Carrière, Krhkost
Draga Danica Geršak, odlična prevajalka iz francoščine, mi je dovolila, da objavim odlomke njenih člankov ob knjigi Krhkost, ki jo je napisal Jean Claude Carrière, izredna osebnost, ki jo lahko spoznate iz spodnjega članka.
Zadnje čase se o človekovi ranljivosti ali krhkosti malo govori, bolj je v ospredju učinkovitost. Krhkost se zdi moteča in v bistvu sramotna šibkost. Počasi pa se dogaja preboj tega pojma, te temeljne poteze človekove narave. Tako je doživelo izreden uspeh TED predavanje (in potem knjiga) o ranljivosti avtorice Brené Brown. Z njenim pristopom se strinjam, a ne morem si kaj, da se mi ne bi zdel poln znane ameriške preproščine. Kadar govorimo o človeku, so zadeve vedno kompleksne in bližnjice ne pripeljejdo izhoda. Prav je, da na velika vprašanja gledamo zelo široko in obenem skromno, če hočemo vsaj približno razumeti dogajanje v nas in bližnjih. Skratka, ta avtor je globoko evropski in kulturno bogat.
Spodaj najdete dva članka: prvi se nanaša na knjigo (avtorica jo je sama založila) in vam na kratko predstavi avtorja, v drugem si lahko preberete intervju z njim. Kot pravi avtor: »Navidezna moč nas oddaljuje, krhkost zbližuje«. Šele v priznanju skupne krhkosti postanemo močna skupnost.
Danica Geršak
Jean Claude Carrière
KRHKOST
J.C. Carrière, pisatelj, ki je napisal več kot 70 knjig, romanov, potopisov, dram in filmskih scenarijev, sebe predstavi le za »pripovedovalca zgodb«. Rodil se je v majhni vasi v Provansi, kjer je, kot sam rad pove, kot otrok želel pogledati za obzorje, za hribe, ki so uokvirjali njegov mali svet. In res je kasneje kot zgodovinar prekrižaril svet, da bi prodrl vse do naših praizvorov in raziskal vzorce našega početja ob mitih, legendah, zgodbah (zbral jih je več kot 2000). Kar 11 let sta z znamenitim gledališkim režiserjem Petrom Brookom predelovala Mahabharato, več mesecev je z Dalajlamo v tišini njegovega templja razmišljal o »moči budizma«. Zapisan svetu podob (študiral tudi umetnost), nam s pomočjo filmov (sodeloval z največjimi režiserji: Formanom, Boñuelom, Waydo, Oshimo, Godardom) in gledališča razkriva ozadja »naših zgodb«, seže za naše maske, globoko v naše razpoke, tja, kjer nemočni in slabotni trepetamo od strahu kot Hamlet, ki priseže celo duhu svojega očeta («Samo tvoj ukaz živel bo edini!«) ali Angelo v igri Milo za drago, ki izpove nam vsem lastno resnico: »We are all freal«. Shakespeare nam je že zdavnaj povedal. Naša »esenca«, naše najgloblje človeško bistvo, je iz stekla. S tem nam je živeti.
Krhki, minljivi, ranljivi smo sicer od nekdaj vpletali v našo misel globoko prepričanje o naši trdnosti. A dandanes se nam resničnost bolj kot kdaj koli izmika. Zatekamo se v iluzijo moči, vsemogočnosti, v nadnaravne, božanske svetove, v fikcijo: irealno je postalo naša uteha, naše pribežališče, naša želja po večnem, neminljivem – trdnem. Iščemo pozabo, živimo med realnostjo in sanjami. Snujemo bleščeče fasade, da bi prepričali sebe in druge o svoji trdnosti. Zlagano zakriva resnično. Iluzija je nad realnostjo. Želimo večno mladost (zunanjost izbriše bistvo), zatekamo se k množici bogov, pijemo eliksirje, verjamemo tej ali oni metodi zdravljenja, molimo, samo da bi prikrili našo pravo resnico – svoje krhko stekleno bistvo. Ko tako trepetamo v sebi, potrebujemo močnejše od nas, nekoga, ki nas tolaži, veliko uho, skrivni glas, ki nas vodi, povratno karto med realnostjo in irealnostjo. Naši »bogovi« so le ogledalo naših notranjih stisk.
Radi govorimo o nesmrtni duši, verjamemo celo, da ob smrti zapusti svojo zemeljsko kletko. V resnici je prav obratno. Ob smrti izgubimo zavest, a naši atomi se ne ustavijo. Še ob naši smrti plešejo. Nesmrtna je pravzaprav naša materija. Samo trenutek v njeni zgodbi smo in ta trenutek je naša zavest.
J.C.C. je napisal kar nekaj knjig tudi o védenju, skupaj z velikimi znanstveniki. Trdi, da »védenje ni pomirjujoče, vsak odgovor namreč odpira le nova vprašanja. Tema neznanja pa je preprosta in udobna, preži na nas kot pajek v mreži s svojim strupom. Omrtvi.«
Samo nevedneži mislijo, da vedo vse. Danes že začenjamo spoznavati zgodovino našega védenja in da je hitrost »teme« neznanja primerljiva s hitrostjo svetlobe.
Domišljija je morda edino področje, kjer zares lahko razpremo svoja krila. «Literatura je pomembnejša od filozofskih analiz, seže globlje, udari močneje, postane življenje samo in avtorji naši sopotniki.«
»Srečal sem nekaj velikih prednikov, Shakespeara in Dostojevskega, neznane avtorje Mahabharate, Corneilla, Chateaubrianda, Balzaca, Prousta. Naučili so me, kar sem brez dvoma že vedel: neka oseba se nas dotakne le, če smo v njej odkrili to, kar imenujemo ranljivost. Gledališče, film, literatura, vse vrste izražanja razkrivajo to krhkost – našo globoko občutljivost. Naš skrivnostni izvir je in gonilo vseh naših čustev, vse lepote. Sprejmimo jo, bodimo šibki, a prilagodljivi. In mirni pred neznanim.«
Umetnost išče razpoke v našem oklepu, prostor naše najobčutljivejše ranljivosti, kjer trepetamo v svoji globoki negotovosti. Naša veličina in lepota naše človečnosti je v tej krhkosti, v tej razpoki. In naša možnost, da začutimo ponos in srečo.
Neizmerna ustvarjalna domišljija je Carrièra zares ponesla za obzorja na dolgo pot iskanja resnice o sebi in svetu, da bi se naposled srečal s samim seboj na svojem vrtu, ob spoznanju, ki si ga ponavlja vsak dan. »Vse lahko pričakuješ le od sebe samega. Vse prihaja iz tebe, vse si le ti sam.«
Morda pa smo v hrupu današnjosti prav to preslišali na tem majhnem krhkem planetu, ki ga ogroža še bolj krhka vrsta. Nič v brezmejni neskončnosti prostora. A dragocen planet, ki »kliče na pomoč z glasom, ki ga nihče ne sliši. In mi na njem, arogantni in obenem tresoči se od strahu, delamo vse, da bi pospešili konec tega raja. Piknikerji, ki bomo za seboj pustili zamaščen papir in prazne steklenice in izginili v velikem niču. Paradiž namreč že napoveduje svoj konec.«
Kaj storiti?
»Poskusiti je vredno spreminjati svet tam, kjer smo, svet, ki ga vidimo, čeprav na še tako neznaten način. Univerzum nas bo še naprej ignoriral. Kar je zares vredno, je naš vrt, tukaj in zdaj. In če imamo vtis, da lahko kaj prispevamo, poiščimo tiste, ki nas potrebujejo.
Navidezna moč nas oddaljuje, krhkost zbližuje. Prav zaradi nje je naš svet sicer minljiv, a lep, v njej je skrita veličina človeškega, neponovljivega. Začasni, nenehno ogroženi, lahko prav v njej odkrijemo lepoto našega bivanja.«
»Ljubimo križ-kraž življenja in prepihe. Ne manjka jih. Ostanimo radovedni in naj nas vedoželjnost celo oživlja. Planet je vreden tega, celo v najbolj prismojenih, najbolj nesmiselnih stvareh«, zapiše s preprosto in prizanesljivo modrostjo Carrière vsem nam, iskalcem poti.
Danica Geršak
»Ranljivi popotniki« na ranjenem planetu
Razmišljanja Jean-Clauda Carrièra in pogovor z njim
……………………….
Miti nas vabijo, da se spoznamo
Ko ga čakam na letališču, me vznemirja misel, da bom kmalu segla v roko človeku, ki je skupaj z največjimi premikal meje na področju filma, stal l. 1968 na barikadah v Latinski četrti v Parizu, ko so mladi spreminjali svet, človeku, ki mu je Dalajlama v tišini nekega templja zaupal svoje najgloblje misli, človeku, ki je spoznal malodane ves svet, bival med Indijanci in afriškimi plemeni, da bi začutil utrip prvinskega, človeku, ki že vse življenje išče vzorce našega vedenja v mitih, in predvsem človeka, ki živi s tisočimi knjigami v svoji hiši sredi boemskega Pariza. Ko ga zagledam, se zdi, kot da je pravkar odložil eno teh knjig, vstal iz fotelja in iz »nevidnega« vstopil v »vidno«. Nam, »iskalcem poti«, kot poimenuje omahujoče popotnike v Zborovanju ptic, bo spregovoril o resnicah, ki nam jih ponujajo miti, o odmevih večnosti v nas. S temi dragocenimi spoznanji v sebi bo stopil v naš svet iluzij, kjer »večina ne želi biti tisto, kar je, ampak le to, kar v resnici ni. Nas bo nagovoril kot mitski ptič vodeb, ki je sedel na roki samega kralja Salomona, do prepoznanja resnice o nas samih, kot je zapisal v Zborovanja ptic?
»Nevednost je naša ječa,« pove in me tako spomni na svoja razmišljanja o naši ranljivosti. »Majhen, krhek planet, ki ga ogroža še bolj krhka vrsta. Nič v brezmejni neskončnosti prostora. Dragocen planet, ki izginja, čeprav kliče na pomoč, a z glasom, ki ga nihče ne sliši. In mi na njem, arogantni in obenem tresoči se od strahu. Ranljivi na ranjenem planetu, paraziti, ki jih zanima le hitri zaslužek, delamo vse, da bi pospešili konec tega raja.«
Se nam bo Bhumi iz Mahabharate maščevala, ker smo izgubili spoštovanje?
J.C.C. Samo prehodni obiskovalci smo, piknikerji, ki bomo izginili v velikem Niču in za seboj pustili prazne steklenice in zamaščen papir. Paradiž že napoveduje svoj konec.
Smo v iluziji lastne vsemogočnosti izgubili razum?
J.C.C. Nič ne razkriva naše krhkosti bolj kot videz moči. Že Shakespeare nam je to lepo povedal, pa naj gre za osebno življenje ali usodo naroda. Fanatizem, obcesija verjetij in egotizem so danes povsem vsakdanje teme.
»Umetnost, kraljevska pot do nezavednega v nas,« pomislim na Jungove besede, ki me zapeljejo do Carrièrove razlage Hamleta: »Krhek, neodločen princ, ki ga vodi iracionalni glas mrtvega očeta med maščevalnostjo in pozabo, med realnostjo in sanjami, razumom in norostjo, med življenjem in smrtjo, med temo in svetlobo.« In Hamlet nam v večnost zakliče: »Samo tvoj ukaz me bo vodil!« Z duhom in telesom se je prepustil iracionalnemu, ki ga zapelje v temo samouničenja, ker ni zmogel stopiti po poti svetlobe.
In koliko teh skrivnostnih glasov teme, ki jim sledimo, nevidnih vezi, ki jim slepo pripadamo, kot Sokol v Zborovanju ptic, zadovoljen z roko gospodarja, ali papiga, ki ljubi svojo kletko, razumemo še danes kot »ukaze«, ki se jim povsem podrejamo?
J.C.C. Zatekli smo se v iluzijo in laž, da bi prikrili svojo »krhkost«. V svetu, kjer je iracionalno prevzelo nadzor, cepetamo v temi in iščemo izgubljeno logiko.
Smo izgubili tudi pristnost naših občutkov in čustvev?
J.C.C. Brezkrbni pred prihajajočo neizogibno klimatsko apokalipso, planetarnim zastrupljanjem, gremo v Luna park, da bi občutili resnični strah in grozo na vlaku smrti. In še plačamo za to. Isto se dogaja ob filmskih grozljivkah. Ne ločimo več prave krvi od umetne. V stanju umetne groze pozabimo na resničnost.
Vojne, pokoli..., svet se čudi in pije coca-colo. Smo res kot »plutovinasti zamaški, ki plavajo na površini«, kot nas je označil že Nietzsche?
J.C.C. Resničnost se nam izgublja, živimo le na površini, ne zmoremo pogleda v naše notranje »onesnaženje«. Zatekamo se v ne-informacije. Zaradi depresije nekega nogometaša smo sposobni pozabiti na konec sveta.
Pozaba je naša stalna spremljevalka.
»Vidim prihajati drugo dobo, ki ji bodo vladali barbarski kralji, sprijeni svet, uničen, prazen...in ljudje brez moči, brez poguma in vsi otrdeli,« beremo v Mahabharati. Je to naš portret?
J.C.C. Našo krhkost, ki jo nenehno zanikamo, skrivamo za masko arogance in se prepričujemo, da smo nepremagljivi čudež stvarstva.
»Danes so še sanje naprodaj, zdaj papež, drugič šampijon, odvisno od tega, kar vidiš na televiziji,« mi je nekoč rekel mladenič.
J.C.C. Televizija poneumlja um, vsiljuje mnenja, ponuja pozabo, je prava šola neumnosti. Ampak obenem v našo dnevno sobo pripelje ves svet in razsvetljuje na milijone večerov, ki bi jih sicer zaznamovala osamljenost.
Svet se nam je približal prek sveh medijev bolj kot kdajkoli, a vedno bolj si zastiramo oči, pravite.
J.C.C. Včasih nas brezup bolj prisili, da se premaknemo naprej, kot lažno upanje, spodbudi nas celo, da delujemo. Le upanja, ki nam jih zamaskirana prodajajo, se moramo izogibati. Videti je treba stvari take, kot v resnici so.
Zdi se, da tudi danes, v času največjih odkritij človeškega uma, živimo kot na »sejmu najrazličnejših verjetij«, ki nam prodajajo poceni sanje?.
J.C.C. Resničnost se nam izgublja, iščemo pozabo. Živeti v upanju, zame pomeni pozabiti zares živeti.
Zapisali ste, da so bogovi naši otroci, da smo si jih izmislili na Zemlji.Verjetje je za vas eno pasti za naš um.
J.C.C. Zdi se, da potrebujemo veliko uho, ki posluša naše tožbe, skriti glas, ki nas tolaži. Živimo med realnostjo in sanjami, s povratno karto v žepu.
Vsako dejanje čaščenja idolov govori o našem značaju. Naš »bog« je naše ogledalo. Na svetu je poleg religij še več kot 4000 sekt. Srečal sem celo človeka, ki je razglašal molitev za boljšo rast las. Verovanje je kot dolga vrsta slepih mož, ki se oklepajo le tistega pred seboj, nihče pa ne vidi.
Znanstveniki menijo, da je naša zavest le produkt materije. A upanje v nesmrtnost je za mnoge pomirjujoče.
J.C.C. Od nekdaj razmišljamo, da je telesnost minljiva in duša nesmrtna. V resnici je prav obratno. Ob smrti se naša zavest izgubi, vse njene funkcije se ustavijo za vedno. A atomi, naša materija, ostanejo aktivni, še ob naši smrti plešejo. V resnici je materija nesmrtna in v večnem gibanju.
Zapisali ste, da nam 5 od 7 smrtnih grehov prepoveduje predvsem tisto, kar nam bi sicer polepšalo življenje, da je bog prepovedal celo »siesto in dolce farniente«, ker je lenoba tudi greh.
J.C.C. Meščanska morala je osnovana na smrtnih grehih. Krivda izvornega greha visi nad nami kot jata komarjev in še utrjuje našo ranljivost. Ob spovedi se sicer grehi kar nekam čudežno izgubijo med usti in ušesom.
Zakaj niso laž, izdaja, nestrpnost ali nasilje smrtni grehi, se sprašujem.
»Naš bog je naše ogledalo, pravite. Danes je za mnoge bog predvsem denar.
J.C.C. Denar je vidno božanstvo, ki združuje na videz nezdružljivo, govori v vseh jezikih in spremenija vse, razen naše »krhkosti«. Bogastvo ne zdravi naših slabosti, le še bolj jih poudari, zaslepi in sasužnji nas lahko le za trenutek. Bogati in revni smo ob koncu del iste zgodbe.
In spet se zatečeva k Shakespearu, k njegovim besedam, da denar, to »rumeno zlato, svetleče in dragoceno, spremeni črno v belo, grdo v lepo, neresnično v resnično, staro v mlado in slabiče naredi za heroje«...
V Mahabharati ostane na polju po bitki 18 milijonov trupel. Po toliko izkušnjah še vedno slavimo »zmage«.
J.C.C. Sami bomo povzročili lastno izginotje. Vse, kar smo naredili, mislili, zasnovali in sanjali, bo slej kot prej pometla »metla niča«, kot je povedal že Rumi. In to bo pravi pekel.
Smo kot Faust sklenili pakt s hudičem?
J.C.C. Faust je še vedno prisoten, ima celo svoje otroke.
Zapisali ste, da sveta ne moremo videti takšnega, kot v resnici je, in da predvsem nas samih ne zmoremo videti takšnih, kot smo.
J.C.C. Danes je pomemben predvsem videz. Izmišljeno je dokončno izbrisalo resnično. Celo z naših obrazov. Skrivamo vsako gubo, čeprav so sledi našega življenja, naših spopadov, čustev, spominov, kot glasba naše notranjosti.
Na vašem obrazu je veliko gub.
J.C.C. Starost je bila nekoč najbolj čaščeno obdobje življenja, obdobje modrosti, dobrih napotkov. Danes se je ljudje sramujejo. Živeli bi dolgo, a ne želijo biti stari. Večno mladost iščejo ob najrazličnejših »vrelcih«.
Tudi mladi želijo vedno pogosteje spreminjati svojo podobo v skladu s svojimi idoli, mar ne?
J.C.C. Smo povezana bitja, pritegnejo nas skupine, ker tako prikrivamo svojo osebno ranljivost. Za trenutek postanem nekdo drug, identificiram se s skupino, ki mi ponuja večjo moč. Pripravljeni smo celo ponos neke dežele položiti v športne zmage, v ta nadomestek militantnega nacionalizma. Izgubimo se in pozabimo svojo krhkost.
Nekoč ste mi zapisali, da je hitrost teme vsaj enaka hitrosti svetlobe.
J.C.C. V nevednosti iščemo zdravila za našo vznemirjenost. Védenje ni pomirjujoče, saj nas vsak odgovor pelje k naslednjemu vprašanju. Védenje nas spodbuja, da se znova in znova učimo, medtem ko je neznanje statično in trajno. Tema je med nami od nekdaj, preprosta in udobna.
»Kdor vsak dan ne doda k svojemu znanju nečesa novega, ga izgublja,«pravi mistik Hillel.
J.C.C. Znanje je težko pridobiti, še težje obdržati in ekstremno težko ga je razvijati. Neznanje je znak čislanja, zaupanja in ubogljivosti. Ko nimamo več potrebe po spoznanju, verjamemo. »Pustite nas, drugi bodo rešili naše probleme«, je zavrnitev védenja in tudi delovanja. Pandemija današnjega časa, agresivno, leno in obenem zahtevno neznanje.
In tema preži na našo nesposobnost, kot pajek v mreži s svojim strupom, da omrtvi žrtev.
V svoji knjigi Leksikon norosti ste zapisali, da je norost potrebna, ker inteligenco ohranja v budnosti.
J.C.C. Najnevarnejša je znanstvena ignoranca, nevedenje, ki se razglaša za edino pravo védenje. Znanost danes že poskuša definirati, česar ne ve.
Človek nikoli prej ni toliko spoznal, se zavedamo te prednosti?
J.C.C. Védenje ostaja privilegij. Kapital ga potrebuje, da proizvaja vedno nove produkte, a obenem spodbuja tudi nevedenje, da ljudje čim več kopujejo z zaprtimi očmi.
So krivi tudi mediji?
J.C.C. Časopisi danes na veliko odpirajo vrata astrologom, numerologom in drugim »razvetljevalcem«, pravo znanje zanima le še peščico ljudi.
Mladi prisegajo danes bolj na internet.
J.C.C. Internet je vzniknil kot Aladinova svetilka, o kateri smo sanjali. Ne loči med dobrim in zlim in je zato celo brez greha. Ne loči niti med resničnim in zlaganim. Volk in jagnje se tukaj dotikata drug drugega.
Pravite, da nas najrazličnejše oblike pripadnosti bolj razdružujejo kot združujejo. Kaj je lahko naša vez?
J.C.C. Narode povezuje le skupna kultura v najširšem pomenu besede, od poezije do kuhinje. Imaginarno nas druži. V Indiji, kjer se srečujejo malodane vse religije, vsi spoštujejo stare mite, pripovedi o svojem izvoru. Nevidno tukaj nadvlada vidno, resničnost se klanja domošljijskemu, ker je močnejše.
Miti, univerzalna sporočila, navodila, ki povedo, po kakšnih vzorcih se je od nekdaj odvijalo življenje, prebujajo našo spečo zavest.. Njegova najljubša tema.
J.C.C. Zgodbe so kot hrana zemlje, povedo, česar nihče drug ne zmore. Premagale so nevidne zidove, ki nas ločujejo, ne omejuje jih čas in prostor. Popeljejo nas v svet, kjer je nemogoče mogoče, prepustimo se čudenju, a za tem se skriva globlje spoznanje, ogledalo so, ki nam spregovori o nas samih. Ponujajo nam pozabo, da se za hip izognemo svetu, njegovemu dolgočasju in norostim. A nas kmalu pripeljejo nazaj. V fikciji se prepoznamo, če smo pripravljeni na to. Strahovi našega nezavednega so nam običajno prikriti, »pošasti« v naših zgodbah jih razkrivajo. Ponujajo spoznanja, ki nam pomagajo živeti, morda tudi umreti, kot iskrice okoli ognja so. Kot da bi opazovali fosilno zvezdo, katere svetloba žari od nekdaj, lahko kdaj pa kdaj nastavimo uho temu mrmranju časa. Lepota vedno vznikne iz skrivnostnih globin.
Vaša najljubša zgodba?
»Bogataš in revež, ki sta živela vsak na svoji strani hriba, sta se nekoč s svojima sinovoma povzpela na vrh. Bogataš z roko zariše pokrajino pod seboj in reče sinu: »Poglej, kmalu bo vse to tvoje!« Revež na vrhu istega hriba ves prevzet z roko pravtako pokaže na pokrajino pod seboj ter sinu reče le: Poglej!«
Nekoč ste rekli, da stopimo ob rojstvu pred široko odprto okno in postanemo del velikega spektakla, ki ga bomo doživeli samo enkrat. Smo dovolj občutljivi za lepoto sveta?
J.C.C. Opevamo lepoto v vseh njenih oblikah, a pozabljamo, da je tudi občutje lepote le naš dogovor. Vsakomur govori drugače.
V Zborovanju ptic ste nam nakazali, kako zelo težko je spregledati sebe, prepoznati svoje »sence«. Nam umetnost, ki nas zapelje v domišljijske svetove, lahko pri tem pomaga?
J.C.C. Domišljija je morda edino področje, kjer lahko zares razpremo svoja krila. Literatura je pomembnejša od filozofskih analiz, sega globlje, udari močneje, postane življenje samo in avtorji naši sopotniki.
»Ko bereš, si samo bralec samega sebe«, je dejal Marcel Proust, ki je nekoč celo pisal v hiši, kjer stanujete. Imate veliko »sopotnikov«?
Umetnost išče »razpoke« v našem oklepu, prostor naše najobčutljivejše ranljivosti, kjer trepetamo v svoji globoki negotovosti. Naša veličina in lepota naše človečnosti je v tej krhkosti, v tej razpoki. In naša možnost, da začutimo ponos in srečo. Slabotni, minljivi, a prilagodljivi in pomirjeni pred neznanim in sprijaznjeni s svojo minljivostjo, s smrtjo.
Najraje bi menda ostali v »dolini čudenja«, kjer »razum ostane pred vrati kot slepi otrok« v Zborovanju ptic.
J.C.C. Imejmo radi cig-cag življenja, ostanimo radovedni, vsak trenutek presenečeni, imejmo radi nenavadno, nenadejano, gibkost, očaranost in ne zaupajmo »pridigarjem resnic«. Imejmo radi naš planet ter se dvignimo nad vsakdanje spore s povsem naravno plemenitostjo, tisto, ki ne zahteva ničesar v zameno. Mislim, da resnična modrost, če obstaja, prihaja iz veselja in zadovoljstva do življenja.
Carrière ne samo pozna, ampak tudi živi Attarjev mit, pomislim. Popotnik je prišel do popotnika. V sebi nosi mir in toplino ter dragoceno preprostost in globoko človeško občutljivost.
S tipičnim francoskim šarmom najprej pohvali deželo, kamor prihaja: »Rad imam male države, so kot akopunkturne točke na obličju Zemlje.«
In kot da bi nam vsem hotel pokazati veličino te notranje osvobojenosti, svojo radost in čudenje, je ob koncu predstave Zborovanje ptic, kjer v priredbi režiserja Lorencija »popotniki ne pridejo do popotnika«, ker niso sposobni prepoznati svojih »senc«, obtičijo namreč raje v svojem svetu iluzij, Carrière nemo razprl roke, svoja krila, nam vsem v opozorilo morda, naj se mu kdaj pridružimo v spoznanju.