Formula za srečo ali kako nastanejo dobri občutki

Stefan Klein, Formula za srečo ali kako nastanejo dobri občutki. Ljubljana, Orbis 2003. Odlična knjiga govori o razlogih, ki nas ženejo, da iščemo srečo in užitek, o organskih osnovah in zakonitostih tega dogajanja ter o možnosti, da nanje vplivamo. O tej knjigi lahko preberete tudi daljši prispevek v rubriki Članki pod naslovom Uživati življenje se naučimo.

Avtor je znanstvenik (fizik in biolog) ter novinar, zato je po eni strani natančen v utemeljevanju svojih trditev, po drugi pa prijetno duhovit, zanimiv in razgledan.

Naše nenehno iskanje dobrega počutja in sreče si razlaga kot dogajanje, ki sicer pospešuje razvoj posameznika in vrste, a je obenem polno pasti. Organizem sam namreč ne zna modro upravljati tako mogočnih naravnih predispozicij težnje po ugodju, potrebena je še kultura blagostanka ob drugih.

Velika prednost dela je, da nas vpelje v sodobno raziskovanje možganov na vsem dostopen način, obenem pa nakazuje tudi družbene in kulturne vplive, ki nam krojijo zdravje in počutje. Šele zadnje čase se sistematično in znanstveno lotevamo raziskovanja občutkov, kot so užitek, sreča, optimizem, upanje, zadovoljstvo ...

Knjiga upošteva večino velikih avtorjev pozitivne psihologije, poleg tega pa dodaja tudi vidik evolucije. Vpliv pozitivne psihologije se je namreč povezal z velikim napredkom nevrofiziologije, z novimi tehnologijami, ki so omogočile, da lahko spremljamo čustvene procese pri zavestnem človeku. Z avtorjevo vero v modrost narave in v dosežke evolucije se sicer lahjko ne strinjamo, a v celoti je knjiga imenitna sinteza marsičesa, kar je treba upoštevati, ko razmišljamo o pospeševanju notranjega blagostanja.

Pametno bi jo bilo upoštevati kot gradivo za načrtovanje učinkovite preventive, saj zlasti v poglavju Srečna družba tehtno in brez moraliziranja utemeljuje, zakaj višanje standarda v naši družbi ne more ustvarjati zadovoljnih ljudi in socialne blaginje.

Še najbolj pa daje misliti statistika o tem, kako zelo vpliva na zdravje prebivalstva občutek, da je bogastvo med ljudmi porazdeljeno nepravično. O učinkih socialne neenakosti in občutenja družbene nemoči vemo že marsikaj, a dokazovanje neposrednega vpliva teh dejavnikov na organizem je (kolikor vem) relativno novo.

Že dolgo vemo, da je doživljanje zapostavljenosti eden od dejavnikov stresa in da stres šibi imunsko odzivnost. A zdi se, da je občutek krivične porazdelitve dobrin in izključenosti po svoji destruktivni moči primerljiv celo z izgubo partnerja. Če to drži, potem se res lahko zamislimo nad dogajanjem v zahodnih družbah in nad tem, kar prinaša prihodnost, saj opažamo naraščajoče poglabljanje neenakosti.