Eksodus

V svoji lepi knjigi o sprejemanju svoje sence Anselm Grün ugotavlja, da krščanski Bog eksodusa vodi ven iz prisilnega dela (iz Egipta), proč od dolžnosti do kateregakoli gospodarja ... za vedno.

Bivšim sužnjem odkriva njihovo neodvisnost. Takole pravi avtor: ”... imeti božje dostojanstvo, zaradi katerega hodimo vzravnani in ki nam daje svobodo pred vsako oblastjo tega sveta.” In od česa smo najbolj odvisni? Od pričakovanj drugih ljudi ... in predvsem od notranjega tirana, ki nam je zasegel svobodno vest in prikoval noge, da mislimo, da ne moremo proč. Naj dodam še nekaj svojih misli. Biti sužnji je življenjska drža. V njej se doživljamo kot nesposobne samostojnega življenja. Gospodar je namreč tisti, ki določa, kdaj smo opravili svojo dolžnost in kaj smo mu dolžni ... sami pri tem nimamo nobene besede. Kadar služimo gospodarju, se oziramo na pričakovanje in razpoloženje tistega, ki nam govori, kaj je naša dolžnost, katero delo naj bo opravljeno in kako, da bo zadovoljen. Suženjska drža nas sili, da se razdajamo ciljem, ki jih nismo svobodno izbrali. Tudi naši najbližji niso nikoli svobodnjaki, enakopravni soljudje. Vidimo le sužnje, ki jih moramo tudi sami preganjati, saj je naša skupna usoda opravljanje od zgoraj naloženih obveznosti in življnjskih nalog. Zapustiti deželo svoje sužnosti pa pomeni, da nekega dne odkrijemo, da tam nismo doma, pa čeprav smo bili tam rojeni in je bila to dolgo naša domovina. Ne moremo odkriti svoje svobode z ostajanjem na kraju svoje sužnosti, treba je na pot. Ko nam postane sužnost pretežka in pripisana domovina z gospodarji našega življenja nevzdržna, pomeni, da je zaživela želja po odhodu. Čutimo, da dvigamo glavo in da se odpira nov čas. A kam? Zdaj šele se začnejo prebujati želje, dan in noč nas začne preganjati hrepenenje, ki hoče biti uslišano. S težavo se odpravimo na pot. Ko pripravljamo kovčke in se razgledujemo po starem, izpraznjenem domu, prikladnem za varno suženjsko življenje, čutimo, kako težko se trgamo in kako težko je oditi. Ko stopimo na pot, se ne ozirajmo nazaj. Zdaj naj pogled zaplava proti obzorju in pusti za seboj sen, ki je minil. Vsi lahko prepoznamo kolibe svoje sužnosti, v katere smo se nekoč zatekli. Eksodus je možnost za vse ljudi, ne le za kristjane (ki med drugim niso vedno najbolj navdušeni nad zapuščanjem sužnosti ...) Rešiti se, oditi ... ali pa se omamljati, spati in pustiti, da življenje mine? Misliti, da smo sami in nemočni, je samo začaranost ... strupene sanje pa navdihuje angel smrti. A nenehno krožijo med nami angeli neoskrunjenega otroštva ... Zmeraj je kje ob nas kdo, ki nam bo podal roko, ker ljubi svetost svojega in lastnega življenja v svobodi, vredni človeka. Podatki o knjigi, ki bo zanimiva predvsem za kristjane: Anselm Grün: Selbstwert entwickweln - Ohnmacht meistern: spirituelle Wege zum inneren Raum. Kreuz Verlag, Stuttgart 1995. V italijanščini: Autostima e accettazione dell\' ombra, San Paolo edizioni, 1998.