David in Goljat ali sesuti mit obveznega varčevanja

Kako študent ekonomije odkrije napako in postavi na laž svetovne avtoritete zategovanja pasu (ki to priznajo). In kaj to pomeni za nas.

Študent ekonomije Thomas Herndon (28 let) je v svoji doktorski diplomski nalogi (Razvoj v času zadolženosti) moral preveriti podatke dveh svetovnih avtoritet (Reinhart in Rogoff s Harvarda) o tem, kako dolg v državi vpliva na njene možnosti preživetja in razvoja. Njuna teza je namreč bila: če dolg presega notranji dohodek dežele za 90%, bo dežela bankrotirala. Iz tega seveda sledi, da so nujni kruti varčevalni ukrepi, saj gre na življenje in smrt. Te teze so se v bistvu oprijele vlade in vsi vidimo, kaj počnejo v Evropi v imenu nujnega varčevanja.

Ko je Thomas začel preračunavati, je opazil, da se računi ne izidejo tako, kot sta strokovnjaka navajala. Stopil je z njima v stik in dala sta mu vse vire in podatke. Tako je nazadnje preveril, da sta naredila dve banalni napaki (izpustila iz seznama obravnavanih držav tri važne dežele, ki se dobro razvijajo kljub visoki zadolženosti, ter prezrla zamenjavo vrstic v tabelah). Drugače povedano: nujnost togih varčevalnih ukrepov, kar so tako ZDA in Evropa sprejeli kot čisto zlato, ker naj bi bili tik pred zdajci, pred katastrofo… nima osnove. Oba avtorja sta priznala napako in objavila sta kolumno v New York Timesu. Nobelovec Paul Krugman pravi, da je Thomas demantiral najbolj upoštevano raziskavo zadnjih let.

Tu gre za več dejstev, ki se nas tičejo.

Morda  ne zaupamo več svoji pameti. Vsak človek ve, da s samim varčevanjem samo shiraš in da varčevanje ne v čustvih ne v zdravljenju česarkoli in zato tudi v gospodarstvu - ne privede do obilja. Vse področja našega delovanja so manifestacije živega in zato jim vladajo zakoni življenja. Potrebno je več življenja, ne manj, kot postane hudo, več vitalnosti, ne pa manj.

To je tudi predlog za vsakoga izmed nas.