Če se bojite smrti, preberite Odprto srce
Knjiga Odprto srce Urške Lunder nas osreči in pomiri, ker govori o smrti kot o zmagi dobrega.
Zdravnica, strokovnjakinja za paliativno medicino Urška Lunder je napisala čudovito knjigo Odprto srce, izkušnje in spoznanja o smrti in umiranju (MK). V njej opisuje vse, kar je mogoče narediti, da zdrsnemo v zadnje obzorje brez muke, strahu in bolečine, v povezanosti z ljudmi, ki so nam dragi, v stiku z najboljšim delom sebe. Zdravila so tu opisana kot dosežek človekove inteligence v najplemenitejšem pomenu besede: vrhunsko in vedno na novo izpopolnjeno znanje, raziskovalna vnema, vera v izid, ki ga iščemo ... daje zdravniku orodje, da doseže pravo formulo za vsakega človeka, ki trpi.
Upa si izjaviti (in dokazati) da vedno lahko najde rešitev za bolečine, če ljudje sodelujejo. Retorika o obveznem prenašanju bolečine, ki jo pozna vsak, ki je bil kdaj v bolnišnici, je samo kruti del naše civilizacije (in uradna medicina sodi vanjo), ki za boj proti največjemu trpljenju še ni zastavila svojih najboljših sil. Če bi se s tako razpoložljivostjo sredstev, ustvarjalnostjo in zagnanostjo, kot izumljamo nove mobilnike, lotevali lajšanja bolečine ... bi bilo v bolnišnicah in po domovih veliko manj muke in med ljudmi veliko več ljubezni. Ker lahko ljubimo samo, če ne trpimo čez svojo mero.
Lepa smrt pa zahteva življenje, ki jo pripravi, in zavzetost skupnosti, v kateri kdo umira.
Srečno odhajanje naših dragih ali nas samih nam ne uspe, če se samo prepuščamo dogajanju. Umiranje potrebuje prav tako vestno pripravo in izpeljavo kot vse v življenju, kar želimo narediti na najboljši način. Potrebni so znanje, skromnost, vztrajnost, zvestoba, pogum in povezanost z ljudmi. Potem zasije lepota in zavlada veličina. Knjiga je polna pretresljivih zgodb in srečanj, pričevanj, ki nas opogumljajo in prečiščujejo našo zavest. Jasno prihaja do izraza, da uradna medicina žal nosi v sebi sledi našega odnosa do človeka: obravnava ga kot klinični primer in ob zadnji postaji se ne ukvarja več z iskanjem smisla in lepote življenja. Žal smo še vedno kultura, ki ne zna ljubiti človeka in varovati njegove krhke veličine. A obenem vzhaja nova zavest in vedno več je ljudi, ki čutijo, da sta tako rojevanje kot umiranje vredna prav iste zavzetosti in da nam govorita isto: o moči naše medsebojne ljubezni, o tem, da je trpljenje nekaj, kar lahko povsem obvladamo, če se potrudimo iskati in če se povežemo za skupni cilj. Psihoterapija in mnoge tehnike samopomoči in duhovnega življenja nam pomagajo, da se izvijemo iz čustvenega in bivanjskega trpljenja, medicina pa ima nalogo, da rešuje veličino telesa.
Ne samo tisto, kar lahko ohrani naše preživetje, ampak tudi tisto, kar nas obvaruje pred razdiralno močjo hudih bolečin, grozljive osamljenosti in norega strahu, ki loteva vsakega človeka, dokler se ne spravi z dogajanjem, v katerem zapuščamo svoje telo. Urška Lunder nam opiše, kaj čutimo, ko umiramo, in zato lahko zavestno in mirno sprejmemo to poslednje srečanje s seboj. Ob branju te knjigelahko čutite globoko radost, kot da je končno nekdo v naši domovini premagal smrt na način, ki je dostopen tudi nevernim, torej vsem ljudem. To je res veselo oznanilo: obstaja ljubezen, čisto preprosta, modra in konkretna ljubezen, ki od nas ne zahteva prav ničesar in je na voljo vsem ljudem. Vsak od nas jo je poklican in sposoben, da duhovno spremlja druge,v sakdo lahko postane sposoben dati in prejeti. Nobena veroizpoved si ne more lastiti tega privilegija in nihče od nas naj ne misli, da lahko to drugi opravijo namesto njega. Nikomur ne moremo poveriti te naloge in mu predati svojo odgovornosti. Vsi smo povezani v skupni usodi minljivih človeških bitij, rojenih tudi za poslednjo veličino.