Pojdi na glavno vsebino

Blagor nesamozavestnim?

V tej beležki omenjam poljudno knjigo o samozavesti, ki se mi zdi polna zanimivih vpogledov v naš čas. Naslov knjige v španščini: (2007) La autoestima. Nuestra fuerza secreta (V italijanskem prevodu Ma chi mi credo di essere, Milano, Marco Tropea Editore, 2008).

Luis Rojas Marcos (rojen 1943 v Španiji) je ugleden in izkušen psihiater in docent, ki je več let vodil javne zdravstvene ustanove ter velike projekte za duševno zdravje v New Yorku, napisal več knjig in opravil veliko število raziskav o težavah mladostnikov in odvisnosti. Gre za zelo izkušenega strokovnjaka. Pozna se mu, da je imel veliko stikov s slavnimi pacienti, zvezdniki, politiki itd., kar mu dopušča, da ima na svet velikih in imenitnih zelo stvaren pogled. Avtor nas na začetku knjige opozarja, naj ne zapademo v površne in modne predstave o samozavesti. V ta namen poroča o kalifornijskem poskusu za dvig samozavesti med državljani, ki se mi zdi tako zabaven, da vam ga posredujem. John Vasconcellos, senator in ljubitelj psihologije, je predstavil predlog za zakon, ki naj bi okrepil samozavest državljanov. Predpostavljal je, da je glavni razlog za premajhno socialno in osebno odgovornost prenizka samozavest. Boljše mnenje o sebi naj bi pomagalo znižati kriminal, nasilje v družini, odvisnost od alkohola in drog, osip in odvisnost od socialne pomoči ... Omenjeni politik je bil sin emigrantov, poln optimizma in prepričanja, da so njegov življenjski uspeh, zdravje ter srečno osebno življenje odvisni od krepke samozavesti. Kot pravi avtor, je k splošnemu navdušenju nad projektom, ki naj bi pomagal verjeti vase čim večjemu številu ljudi, prispevala tudi bližina Hollywooda. Sama bi dodala, da je Kalifornija idealen prostor za vero v videz in hitre lepotne posege v dušo in telo. Leta 1988 je kalifornijski parlament odobril ta zakon. Šlo je predvsem za programe, ki so sloneli na učenju pozitivnega mišljenja, samoprepričevanja, da sem imeniten in v redu, na odpravljanju kritičnega odnosa do sebe, dvomov vase in občutljivosti za socialno oceno. No, po štirih letih in po obilju sredstev za izvajanje zakona se je izkazalo ... da ni bilo nobenega pričakovanega izboljšanja. Avtor navaja dva razloga: prvič ni dokazano, da bi bila nizka samozavest razlog za vse našete težave v družbi, drugič pa so jo pospeševali skrajno površno. Zdravo samospoštovanje namreč temelji na iskrenem odnosu do sebe, do lastnih talentov in mej, in na sposobnosti, da gradimo tople iskrene in pomembne odnose s soljudmi. Vsega tega pa projekt ni upošteval. Prav tako so poznejše raziskave pokazale, da imajo nekateri izredno samozavestni ljudje tudi težje osebnostne motnje. Gre za posameznike, ki imajo o sebi izredno visoko mnenje, zaničujejo vse ostale ter si jih skušajo oblastno in objestno podrejati kot manjvredne reve. Skratka, samozavest sama še zdaleč ni dobrina. Iz tega se lahko nekaj naučimo tudi mi. Prvič: čeprav imamo nizko samozavest, to ni najhujša stvar. Lahko jo razvijamo in gojimo na zdravi osnovi. Bolje je imeti nižjo samozavest, a ostajati v stiku z resnico, kot imeti visoko samozavest in biti ločeni od resnice o sebi. Kajti samo v prvem primeru se lahko osrečujoče razvijemo. Drugič: izredno visoka samozavest vodi v samoljubje, dela nas nestrpne, vzvišene in nepoboljšljivo napihnjene. Samospoštovanje je čisto dovolj za človeka. Povezuje nas v skupnost, ki vsem daje oporo in vrednost. Torej blagor nam vsem, ki smo včasih v dvomu, se sprašujemo o sebi, smo kdaj negotovi, nimamo večvrednostne drže, nam je včasih nerodno in se včasih celo počutimo krive. To je bolj perspektivno, zdravo in osrečujoče kot pa to, da se nosimo okrog kot pavi. Povezuje nas s soljudmi in nas rešuje modne prisile: neranljive samozavesti, ki jo je mogoče vzdrževati samo na račun naše človeške verodostojnosti.
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...