Moramo biti nezadovoljni, da napredujemo?

Nekateri mislijo, da nas nezadovoljstvo nad doseženim vzpodbuja in naj bi bilo celo gonilna sila razvoja in civilizacije. Da smo zato ustvarjalni, ker smo nezadovoljna bitja. Če bi bili zadovoljni, se ne bi premaknili … res zveni prepričljivo. Ali je res?

Kdo je res žrtev krivice?

Vsak človek lahko ruši s svojim odzivanjem, vprašanje je le, ali se zaveda, kaj počne. Uničevalni nagibi so lahko zelo skriti. Ta sila si nadeva visokodoneča imena: uveljavljanje pravice, zaslužena kazen za drugega, ki nam dela škodo, preboj iz podrejenosti, izražanje resnice, iskrenost, postavljanje meja. Sebe vidimo kot žrtev in krivec je zunaj. Koliko je v tem resnice?

Olajšanje, ki ne pride nikoli

Danes marsikdo izbere psihoterapijo, a potem ima težave, ko mora oceniti, ali mu dene dobro ali ne. Če gremo k zdravniku in se rane vnamejo, vročina dvigne in zelo ošibimo, kmalu dojamemo, da nekaj ni v redu z izbranim zdravljenjem. V pogledu na psihoterapijo pa ta jasnost manjka. Splošno poslabšanje, ki traja, govori o neučinkovitosti. Nihče se ne razvija v mukah.

Dopust med ljudmi, ki jim kaj pomenimo ... in jih spoštujemo

Včasih nas premami krasen videz in mislimo, da bomo zaradi denarja obravnavani kraljevsko. Toda plačana in dolžnostna prijaznost je eno, občutena pa drugo. Obstajajo ljudje, ki imajo radi svoje goste, in tisti, ki tega ne delajo s srcem. Včasih sicer plačamo, a dobimo tudi kaj, kar zaposleni dajo prostovoljno in zares.