Članki
Drage bralke in bralci, arhiv vseh člankov je odslej nedostopen in bo na voljo v zborniku, ki ga boste lahko naročali.
Novi tedenski članki bodo vidni kot povzetek, celoten članek pa bo na voljo v zborniku, ki bo izhajal dvakrat letno.
Sonce za mrežo
Včasih beremo življenjepise, v katerih se čudimo, kako so slavne osebe premagale vrsto ovir in nazadnje dosegle svoj cilj in čudovit uspeh. Občudujemo velika dejanja in pozabljamo, da je naše življenje sestavljeno iz neštetih trenutkov in da prav seštevek milijonov najmanjših dejanj vpliva na končni izid.
Ego kot ovira
Ego zazveni, ko rečem JAZ in VEM in HOČEM ZASE. Važen je, da branimo svoj prostor, in da je drugim jasno, da stojimo na svoji meji in varujemo svojo zemljo. Važen je tudi, da obvarujem svojo drugačnost, da speljem načrt, da se držim smeri. A ego pozna le delček mene in drugih. V njem manjka pomladna ljubezen do življenja.
Graditi mostove
Graditi most do drugega pomeni, da najprej prepoznamo ločenost dveh bregov in reko življenja, ki nas ločuje. Kadar bi radi zaživeli skupaj in se razumeli, se včasih znajdemo skupaj na istem bregu in vse steče, da je srce lahko in potešeno. Včasih pa spoznamo, da živimo na dveh bregovih.
Ko imamo malo prostora
Razkošno razpolaganje s prostorom je zelo lepa izkušnja obilja in svobode. A obstaja tudi obilje malega in najmanjšega. V današnjem času pohlepa brez mej je bogastvo skromnega skoraj nepoznana izkušnja. To se dogaja tako po telesu kot s čustvi. Čuteči ples omogoča stik s tem potopljenim svetom človekove svobode v najmanjšem, vera vase pa ustvarjalno raziskuje prehode, ko se zdi, da so vse poti zaprte.
Ne odtrgaj se prezgodaj
Kdor se žrtvuje in odpoveduje in ob tem čuti veliko bolečino, kot da ruje iz sebe srce, v resnici še ni pripravljen na korak, ki ga hoče izpeljati. Kar je dopolnjeno, se mehko odlušči. Pecelj se do jeseni posuši in jabolko zdrsne v travo, ni ga treba trgati na silo. Včasih dojamemo, da sanje niso dosegljive za naše moči in razmere in da je modro izbrati odpoved.
Biti kos nepošteni igri
Če je soigralec nepošten in tega ne prizna, je z njim mogoča poštena igra? Poštenosti odnosa drugega do nas ne moremo določati sami. Naše poštenje drugega ne naredi poštenega, če to noče biti. Poleg tega se ljudje pogosto sploh ne zavedajo, da niso pošteni.
Rojeni za dajanje, rojeni za prejemanje
Rodimo se različni. Ena od globljih razlik je nezavedno, močno nagnjenje nekaterih k temu, da bi dajali in da jim je blagor drugih pomemben. Naravno čutijo potrebe soljudi in znajo narediti kaj, kar jim dene dobro. Nekateri pa se rodijo z močno težnjo, da bi prejemali. Veliko si želijo od drugih: podpore, priznanja, druženja, zamisli. Vse v njih zaživi, če to prejemajo, vse ugaša, če dobijo premalo … in skoraj vedno je premalo …
Načrt, breme ali veselje?
Načrt, ki ga občutimo, kot breme, siljenje, obveznost ... dolgoročno ne deluje. Manjka mu zagon življenja, vitalnost, ki poganja rast vsega živega. Brez svobode nič ne odraste.
Tudi počitek je obilje in rojeva srečanje
Zadnje čase je pojavov izčrpanosti in bolezni med mladimi ženskami vse več. Med službo, otroki in izobraževanjem, ker želijo napredovati, ne najdejo časa za oddih, spijo vedno premalo, vsemu skušajo biti kos in tekajo za časom. Tudi moški doživljajo iztrošenost, seveda na svoj način. A človeško telo je zgrajeno za nego življenja, za izmenjavo, za poslušanje najtišjih želj, za lahkost in radost. Kako zavarovati naše življenje?
Dokazno gradivo o naši vrednosti
V naši tradiciji je vrednost trpljenja zelo očitna, a vnaša veliko moralno zmedo, če mislimo, da je bolečina vrednost sama na sebi. Nelson Mandela je presedel večji del odraslega življenja v zaporu, a čim se je znašel na svobodi, je vse svoje sile goreče posvetil svetu, v katerega je verjel. Zavzel se je za pravično obravnavo preteklosti, a nikoli ni nastopal kot mučenik. Velike nas ne naredi tisto, kar smo prestali, ampak kako znamo ob vsem tem zajeti obilje življenja okrog nas in v nas, ki je neizčrpno.