Pojdi na glavno vsebino

Zvezdnato nebo

Moja izkušnja za vas, drage ženske, če vam je bilo težko na materinski dan. Če čutite, da bi bile morale biti nekoč drugačne matere.

Občutek krivde je bil kamen, ki mi je ležal na srcu. Nekega dne je zdrknil v travo pred menoj in postala sem lahka. Srce je zadihalo in spoznala sem, da brez kamna na srcu lahko prosto ljubim. Prej ni bilo mogoče. Kamniti greh je ležal pred menoj v temi in opazila sem, da se svetlika in drobi v lesketajoč prah. Potem se je dvignil topel veter in drobci so poleteli visoko. Gledala sem za njimi, kako potujejo v višave in puščajo za seboj bleščečo sled. Končno sem dojela, da iščejo nebo in drug za drugim so zasijali nad menoj. Postali so zvezde in zdaj stojim pod svojimi grehi, ki razsvetljujejo mojo pot. Zdaj vem, da vsi živimo pod istim nebom. Vsaka ženska lahko naredi le, kar zmore. Živeti brez občutka in brez ljubezni je velikokrat bilo edino, kar je vsaka od nas znala in zmogla v svojih temnih trenutkih, urah, dnevih, mesecih. Nekatere so tako prebile pol življenja in več. Ko srečamo vso resnico o tem, kar smo delale narobe, se zgodi prestop v ljubezen brez bremen. Nad nami zavalovi zvezdnato nebo. Vse napačno je zdaj tam in sije na nas, da bi lahko živele v razsvetljenosti, v lepoti te jasnosti in v odrešenosti od krivde. Nihče ne zahteva od nas, da trpimo. Nihče ne zahteva, da nadoknadimo zamujeno, da se odkupujemo. Vse hudo je položeno k počitku, da ne rani nikogar več. Vsak greh je srečna zvezda, ki kaže novo smer. Iščimo nekaj novega, dobrega, občutenega, kar lahko storimo zdaj in iz srca, za ta hip - ne za nazaj. Vse, kar ste naredile narobe, naj bo le zvezdnato nebo.

Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...