Zlata vrata

Pogosto ne vemo, da že dolgo uresničujemo svojo največjo sanjo.

Pred zlatimi vrati stojim

s svojo polomljeno sanjo ob sebi

celo živjenje je krevsala za menoj

shirana in ponižana

trpežna in zvesta.

Jemljem jo končno v naročje

ganjena od te veličine

kajti močnejša od smrti

je njena ljubezen.

Zbrana se odločam nepreklicno

odrivam sijoča vrata

in stopava pod zlati slap.

Gledam, kako se ji ravnajo kosti

kako se ji vrača izgubljeni vid

kako se odeva v svojo mogočnost

vse je dala od sebe

vse sem ji dala jaz

zdaj vem.

Celo življenje me je vodila

s svojo bolečino

tako sva prišli do zlatih vrat

močnejša je od mojih udarcev

bistrovidna in prekaljena

danes je čas, da jo častim.

Skupaj stojiva pod sončnim obokom

z roko v roki

žarenje čutim pod kožo

trnje gori

in staro gorje odteka v potokih.

Blagoslovljen je ta dan

ki me je vrnil med žive

in blagoslovljena pot

ki je za menoj.

Nihče se ne more spustiti v svoj pekel sam.
Nihče ne more priti na svetlo sam.
Nihče se ne nauči govoriti sam.
Hvala, Josipa, za vse rojeno na tej poti.