Pojdi na glavno vsebino

Življenje hodi za mano

Dolgo sem verjela, da je življenje nekaj velikega pred menoj, kar me kliče, vabi, vodi. Opažam, da ni tako.

V resnici življenje hodi za mano. Pobira dobra semena, ki jih trosim, in pomaga, da klijejo. Od njihovih sadov se sproti hranim in krepim. V vsakem dobrem sadu najdem nova dobra semena.

Življenje pa pobira tudi vsa moja slaba semena in mi jih meče pod noge, da se zapletem ob trnovo in strupeno rastlinje, ki sem ga zasejala. Ker padem, ranjena opazim, da je nekaj narobe. Ozrem se, vidim svojo nesrečno setev in se ustavim. Zdaj lahko posekam, kar me je zaraslo, zakurim velik ogenj in pustim za sabo topel pepel rešene ljubezni.

Življenje za mano me narahlo poriva v smer srca kot nežen in dehteč veter, poln sveže moči, če si le pustim čutiti, kam me usmerja.

Včasih pa me sune v hrbet kot leden piš, da mi vzame dih. Takrat začutim, kako sem nestabilna in kako omahujem. Zato se ustavim in ozrem, pogledam okrog sebe in vidim, da sem sredi megle, da sem zašla, da ne vidim jasno in da hodim po poti, ki je nisem izbrala.

Življenje hodi za mano, sledi mi in me navdihuje, da izbiram v svoje dobro.

Jaz pa izbiram. Edino vprašanje, ki se vedno spet postavi, je, ali sem pripravljena narediti, kar je potrebno.

Življenje nima nič s tem, kar sem pripravljena narediti. A vedno pomaga, ko izbiram.

Ko se ozrem in pogledam, kaj je za mano, vidim veličastno svetlobo.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...