Zaveznika imaš, ki je brez primere, če ga ubogaš
Prihodnost je varna, če prisluhnemo v presežno.
Po zvezdami stojim to noč
tišina me nosi na svojih rokah
besede mirno spijo
moj molk čisti prostor za novi dan
mojega bitja.
V grmenju modrine se vrti vesolje
vsi njegovi zakoni so nepreklicni.
Podrejam se jim brez vprašanj
da me ne izvržejo iz kroženja
ki ustvarja svet
In lahka se podajam v nebesni veter
nezadržno me odnaša v neznano
kjer se oglašajo selivke.
Slepa in gluha in varna
jadram v prihodnost
ki gleda in sliši zame.
V zavetju živim in plešem nad breznom
le včasih strmoglavim v praznino
in se pustim ujeti od svetih orlov.
Naučili so me, kako se oprijeti tega,
česar sama ne zmorem,
in pustiti,
da me reši.
Nihče se ne more spustiti v svoj pekel sam.
Nihče ne more priti na svetlo sam.
Nihče se ne nauči govoriti sam.
Hvala, Josipa, za vse rojeno na tej poti.