Pojdi na glavno vsebino

Zaplavam v novo

Novorojena riba pozna zamah,

ki odpira vodo,

čuti hrbtenico, ki se spominja raja

in zakrili kvišku

tudi jaz

in potem se spustim in obležim kot kamen

čakam, da me premakne čisti tok,

s kožo vidim ozvezdja pod seboj

na zrcalnem dnu

nič ni gotovega v tem jadranju skozi usodo

a v rojstni gibčnosti sem varna

v trenutku, ki me obrne na obraz

in v nedoživeto.


Nihče se ne more spustiti v svoj pekel sam.
Nihče ne more priti na svetlo sam.
Nihče se ne nauči govoriti sam.
Hvala, Josipa, za vse rojeno na tej poti.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...