Pojdi na glavno vsebino

Žalost zdravi, obup uničuje

Obupovanje se zdi žalost, a gre za uničevalnost.

Žalovanje je dobro in plemenito dogajanje, ki nam pomaga, da se poslovimo, izjokamo svojo izgubo, prepoznamo krivico ... in v sebi naredimo prostor za nov začetek. V njem se preobrazimo in postanemo kot čisto nebo, ki spet razodene, da mu vlada prej skrito sonce. Prenovljeni smo, drugačni, globlji, sposobni odpustiti sebi ali drugemu, povezati življenje in smrt v ljubezni.

Obupovanje pa nima nobene povezave z življenjem. V njem gorita srd, zamera, položaj ocenjujemo kot breizhoden in svoje trpljenje kot krivično. Iščemo razloge, da lahko sovražimo svoje upanje ali zapuščamo svojo živost. V obupovanju ni nobene želje po očiščenju, po spravi, po iskanju drugačnih poti, po srečanju z bližnjim, ki zna pomagati. Obupovanje je teptanje darov, skrivanje pred svetlobo, pekel, v katerega se odpravimo sami.

Bolečina je vedno križišče, na katerem se je mogoče odločiti za dve smeri: za pot v ozaveščeno žalost in iskanje iskanje izhoda ali v obupovanje, razsutost, pot navzdol in proč od dobrega. Dokler živo trpimo, smo še v razvoju, ko smo v obupu, smo že prestopili mejo in se začenja drsenje v nazadovanje in propad.

A zmeraj je možno, da se tega zavemo in obrnemo korak nazaj. Poiščemo roko, ki nas pospremi, dotik ki nas zna občutiti, košček neba, ki zvesto sije na nas, travo, ki zeleni kot naše upanje.

In vse se spet lahko začne. Ločiti med globoko in upravičeno žalostjo ter uničevalnim obupovanjem je eden od ključnih dejavnikov duševnega zdravja. Tako kot vedeti, ali imam vročino ali ne ... saj le tako lahko vem, kaj storiti za svoje okrevanje.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...