Vesolje v nas

Neskončnost je tako blizu ... in nas gradi.

Tako se kotalijo sonca skozi vesolje

iz davnine

tako se kotalijo novorojene zvezde

iz prihodnosti

meni naproti

tako se kotali zemlja

skozi temo in luč se obrača

iz noči v novio jutro tisočkrat tisoč

tako se kotalim čez rodna tla svojega časa

od ovire do ovire

in iščem prehod za svoj gib

kot mladič razpiram svoje oči v drhtenju

zadnja ura starega časa se bliža

in   luč sveta.

Nihče se ne more spustiti v svoj pekel sam.
Nihče ne more priti na svetlo sam.
Nihče se ne nauči govoriti sam.
Hvala, Josipa, za vse rojeno na tej poti.