Pojdi na glavno vsebino

Verjeti v čudeže

Včasih upamo v čudeže, ki bi odrešili naše življenje. Današnje besedilo sem napisala za vse, verne in ne, ki praznujete velikonočne praznike ali iščete svoje vstajenje.

Čudež si predstavljamo kot uresničenje svoje prevelike želje. Prevelika je za svet, kot ga poznamo iz svoje izkušnje, za ljudi, kot so, za svoje sposobnosti, kot jih poznamo. Čudež nam obeta, da se bo naša trpeča normalnost spremenila zaradi nekega izrednega podarjenega dogodka. Kje je tisti, ki se me lahko dotakne in me reši mojih muk? Toda kaj je normalno in kaj izredno? Naš pogled na svet pravi, da je normalno to, kar smo že izkusili: pomanjkanje, zavračanje, prevara, nemoč ... samo to je »normalno« za našo zavest. Mislimo, da poznamo zakone življenja. Preteklost, sedanjost in prihodnost vidimo kot sklenjen obroč svojih spoznanj o resničnem svetu in kvečjemu si dovolimo kak izjemen dogodek. A to je le kratka pavza, po kateri se spet vzpostavi naša stokrat potrjena normalnost. Nismo samo lastna izkušnja, a živimo, kot da bi bilo tako. Okrog svojega bivanja dvignemo obzidje in določamo, kaj je normalno za nas in kaj ni. Tudi misel o drugačnem življenju sodi za ta zid in je enako omejena. Kako naj si pobito in potrto bitje predstavlja svojo odrešenost? Samo kot nasprotje tega, kar pozna. A to je še vedno razklan svet, svet v črnobeli tehniki. Prestop v dimenzijo čudežnega, blagoslovljenega življenja se začne, ko se odpremo možnosti, da sveta in sebe ne poznamo. Ko spustimo most čez jarek. Lahko začnemo iskati kaj drugega kot to, kar je že del nas in sad naših izkušenj, kar je že vzidano. Priznati, da vemo o bivanju malo ali nič, se podati v odkrivanje neznanega z otroško čistostjo - pa čeprav samo pet minut na dan - osvobodi tisto področje v naši zavesti, ki nas še nikoli ni nagovorilo in presega naše meje. Oglaša se tisto, česar še nikoli ni bilo. Samo tam lahko odženejo čudežne rastline, zdravilne zeli za pozabo na vse, kar želimo pustiti za seboj. Mnogi molijo ali meditirajo, da bi se zgodilo kaj, kar so sami določili kot dobro. A potrebni smo predvsem tega, da bi zapustili svoje predstave. Pozdravi nas samo dotik nedoživetega, nepredstavljivega in čudežnega. Potrebni smo srečanj, ki prihajajo od daleč, od tam, kjer naše predstave o možnem in dobrem za nas ne veljajo več, kjer je preseženo vse, kar si domišljamo, in kjer se končno naša duša razklene v vsej svoji širini. Prišla je za kratek hip domov, v neskončne razsežnosti svetlobe in miru, večnega porajanja. Če se samo minuto na dan odpremu svetu brez sovraštva, grenkobe, omejenosti, maščevalnosti, izkoriščanja in trpljenja, ima to srečanje moč, da nas zadržuje ob sebi. Šele ko zapuščamo svoje predstave o normalnem, začnemo doživljati prerojenje svoje vizije o sebi in svetu. Samo prebivanje v čudežu nedoživetega je dovolj za naše človeško srce. Samo tam srečamo sebe in drugega. Samo tam tudi naše telo začuti, da smrti ni.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...