Val

Oditi v rešilno smer, kot narekuje val.

Val me je dvignil in pognal čez drn in strn

čez vrhove, kjer se tresejo noge in telo trepeta,

v globeli, kjer zmanjka luči,

v reber, ki izziva šibkost,

čez molčeči sneg, čist kot še nikoli,

pod zvezde, ki jih je neskončno več

in so bližje kot kdajkoli,

čez ganljive blazine zimzelenja,

čez kamne

bele kot kosti umrlih,

čez vse, kar bi se rado spet ponovilo,

a zapuščam za vedno.

Zemljevid drugam je rojen z menoj

in srečanje je neizogibno

val me odlaga

na vrh sveta

na Noetovi barki stojim

nad zalito dolino smrti

in vse živo z menoj,

olajšani plovemo

brez starih grehov in brez skrbi

in kopno nas čaka.