Val
Oditi v rešilno smer, kot narekuje val.
Val me je dvignil in pognal čez drn in strn
čez vrhove, kjer se tresejo noge in telo trepeta,
v globeli, kjer zmanjka luči,
v reber, ki izziva šibkost,
čez molčeči sneg, čist kot še nikoli,
pod zvezde, ki jih je neskončno več
in so bližje kot kdajkoli,
čez ganljive blazine zimzelenja,
čez kamne
bele kot kosti umrlih,
čez vse, kar bi se rado spet ponovilo,
a zapuščam za vedno.
Zemljevid drugam je rojen z menoj
in srečanje je neizogibno
val me odlaga
na vrh sveta
na Noetovi barki stojim
nad zalito dolino smrti
in vse živo z menoj,
olajšani plovemo
brez starih grehov in brez skrbi
in kopno nas čaka.