Pojdi na glavno vsebino

V žalosti ne pozabi na svoje veselje

Ko nam je težko, navadno pustimo, da nas preplavijo žalost, skrb, teža. Toda življenje v nas brani svoj sveti prostor.

Tisto, kar delamo najraje, naj bi vsak dan našlo svoje mesto.

Tisto nas oživlja in je zato pomembno kot zrak. Nikoli naj bi ne bilo odrinjeno na stranski tir, ker se dogaja kar pomembnejšega.

Kdor rad piše, riše, pleče, poje, sadi, plete, igra, teka, kuha, izumlja … skratka kakorkoli ustvarja, ima vsak dan predvsem eno in prvo nalogo: izepeljati svoj kreativni in milostni trenutek. Lahko gre samo za 15 minut srečanja s svojim veseljem, a bistveno je, da vedno vemo, kaj je neodložljivo in kaj mora biti za vsako ceno rešeno.

Kot ne varčujemo z dihanjem, tako ne bi smeli varčevati s tem, kar nas dela ljubeče, lahke, prodorne in močne. Šele ko to opravimo v izseku časa, ki je posvečen in nedotakljiv, se lahko potem odvija vse ostalo. Ker dobi smer, smisel in moč.

Nič ne ne bo teklo na pravi način, če ne nastavimo svojega kompasa vsak dan in če se ne postavimo pod nebo v pravem kotu.

Iščimo stanje, v katerem znamo misliti in delovati v svoje dobro, a ne tako, da tuhtamo. Umski postopki pridejo pozneje. Prvi korak je vrnitev v polje osvobojenega dela nas, za katerega ni potrebna nobena muka, ampak samo pristanek: da, želimo si uživati svoj srečni del, in nikoli ga ne žrtvujemo, ker je naš najzaneseljivejši učitelj in vodnik v natrpanih dnevih, zmedi in pritiskih vseh vrst.

Izseka nam jasno pot v vsakdanji džungli in ponudi zavetje, če prihaja vihar.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...