Pojdi na glavno vsebino

Tvoje življenje je obloženo drevo

Jesen je. Obstojmo pod svojim drevesom, da nas nahrani.

Nekaj malega, dobrega in blagodejnega žari nad menoj

kar sem zmogla včeraj

kot neobrano jabolko se vrti v vetru in me vabi.

To je moj sad in me hoče nasititi.

Iztegnem roko, težka je, ker so me učili,

da mi storjeno ne pripada

da je vse samo dolžnost

in da je vedno premalo.

Pa vseeno iztegnem roko in začutim

kako srce zatrepeče od hvaležnosti

kako prsi vdihnejo zrak, ki ga zajema dlan

in kako se oči dvigajo v višino

kjer zori moj sad.

Zato ga utrgam hvaležno in predano

in ugriznem v sladkost, ki je moja.

Pomagala mi je zemlja, pomagalo nebo,

pomagale čebele, ki so me oplodile

in vode, ki so me obiskale.

Zato lahko zaužijem svoj sok življenja

in stresem semena na tla

za nov dan, za ure, ko bom spet zmogla

kar me hrani

kar hrani vas

kar obrača nebo in zemljo

kar nas varuje.

Milost je to obiranje

ko polnimo svoje otroške košare

v skupnem prepevanju

pod večer

v večnem nasadu.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...