Pojdi na glavno vsebino

Trenutek, ki obrača usodo

Malo ljudi se zaveda, da je potek našega življenja odvisen od opažanja možnosti, ki se pojavljajo vsak dan, a jih neprepoznavamo in ne uporabljamo.

Težko je prepoznati možnost, ki se mi ponuja ta hip, ker ni vidna očitno in takoj in predvsem ne s starimi očmi. Morali bi verjeti, da je življenje radodarno in da nenehno odpira nove smeri. Morali bi vedeti, da vedno vidimo le tisočinko vsega možnega okrog sebe.

Ujeti možnost, da storim kaj drugače, je kot premik tračnice, ki spelje vlak na drugi tir, v drugo smer … in ne na slepi tir kot običajno.

Ko je treba karkoli postoriti po hiši, kam iti, s kom govoriti ... lahko sledim avtomatizmu ali pa se vprašam, kako bi lahko naredila drugače. Lahko ugotovim, da je možno in da me vodi v nove izkušnje, v nove občutke. Počasi spoznam, da so posledice teh malenkostnih sprememb daljnosežne. Ena sprememba namreč povleče za seboj drugo in drobne novosti se kot mali potočki začnejo zlivati na kolo velikega mlina ... in premaknejo ogromni mlinski kamen, ki lahko potem zmelje največje ovire.

Izid naših dni tednov, mesecev in let je bistveno drugačen, če se na te vsakdanje možnosti oziramo ali ne.

Znašli se bomo tam, kamor so nas vodile najmanjše in neštete izbire, ki pa so imele moč, da spremenijo našo usodo.

Pogosto vidim v knjigarnah knjige z naslovi v slogu Kako spremeniti svoje življenje v desetih korakih in podobno. Vse to je zanimivo branje, vprašanje je, ali smo sposobni narediti velike korake, če ne vadimo malih in če ne razvijemo moči vztrajanja.

Vsi priznajo, da ne moremo opravljati nobenega poklica, obvladati nobenega jezika ali veščine, če veliko ne vadimo. Zakaj potem tako redko slišimo, da bo treba velikokrat in vsak dan narediti kaj malega in drugačnega, da se bo življenje dejansko spremenilo? Začeti ni težko, težko je doseči, da se po prvem zaletu ne vrnemo na stari tir! In predvsem se je treba povezati z ljudmi, ki imajo podobne cilje, da se podpiramo.

To se mi zdi važno spet napisati, ker vidim, koliko ljudi si resnično želi kaj spremeniti v svojem življenju, zato poskušajo to in ono, skačejo od ene izkušnje do druge, a v svojo vsakdanjost ne vnašajo nobene drobne novosti, nobene variante, ničesar, kar bi bilo vsakdanja vaja za življenjski premik, vsakdanji hip pričevanja in predanosti svoji želji po prenovi.

Poglejmo s svežimi očmi na našo najbolj običajno uro, na deset minut običajnega dneva. Kaj je mogoče opaziti in drugače narediti tu, zdaj, s temi ljudmi in s temi okoliščinami, v okviru že neštetokrat opravljenih istih dejanj?

Kar topo ponavljamo kot svojo edino možnost, ne zaživi, in kar ni živo, je brez moči. Ne v odnosih ne v nas samih ne predrami ničesar osrečujočega.

Najdimo vsak dan vsaj minuto za pogled, ki odkriva družinskega člana v novi luči, za gib, ki ustvarja nove občutke, za izvirno besedo, ki se dotakne sočloveka in nam odkriva nas same v drobnem žarku ustvarjalne moči.

To je trenutek, ki obrača usodo.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...