Pojdi na glavno vsebino

Testament

Testament

Kaj bomo zapustili, ko odidemo?

Vsi, ki so me kdaj ljubili, so zasadili moj gozd.

Vsi, ki so kdaj za hip zagledali kaj lepega v meni.

Vsi, ki so se me kdaj razveselili na vratih,
vsi, ki so kdaj odvili moje darilo in se nasmehnili iz srca,
vsi, ki so mi kaj odpustili in podarili zastonj.

Med visokimi drevesi živim in nizkimi grmički,
med neuničljivim mahom in enodnevnimi cvetovi,
vse se med seboj oplaja in vse je blagoslovljeno.

Praprot me hrani, ker brez sanj ne živim,
In borovnice me hranijo, da vidim skozi noč.

Ta gozd je tako zelen in tako poln semen,
zapustila ga bom svetu, ko me ne bo več,
naj ostane in živi še naprej,
ker so potrebni milijoni semen in veliko let
za en sam zelen gozd.


Nihče se ne more spustiti v svoj pekel sam.
Nihče ne more priti na svetlo sam.
Nihče se ne nauči govoriti sam.
Hvala, Josipa, za vse rojeno na tej poti.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...