Tebi, ki nočeš več ljubiti
Za ženske, ki so nekoč zapustile svojo ljubečo naravo in na tej poti izgubile vse. Ker nekaj mogočnega še živi.
Daleč daleč si odšla
in oslepela na tej poti.
Ledena plošča si
položena čez ognjeno dno.
Spomini škripajo z zobmi.
Kot kletev
je tvoj pogled.
Preveč je bilo samote, preveč tujine,
preveč srečevanja s smrtjo.
Pridi nazaj po svoje oči
tvoja roka nas išče
vstaja iz daljnega časa
iz otroškega sna
žari in reže obup.
Čakamo nate
ki prihajaš od daleč ledena
otrpla in potrebna vsega
nam podobna
na skupni poti domov.
Ledenodobna roža si
v tebi je spev preživelih
čudež prinašaš med nas
pridi in se ogrej
sovraštvo postaja rosa
pod pogledi
ki ljubijo.