Pojdi na glavno vsebino

Tebi, ki nočeš več ljubiti

Za ženske, ki so nekoč zapustile svojo ljubečo naravo in na tej poti izgubile vse. Ker nekaj mogočnega še živi.

Daleč daleč si odšla

in oslepela na tej poti.

Ledena plošča si

položena čez ognjeno dno.

Spomini škripajo z zobmi.

Kot kletev

je tvoj pogled.

Preveč je bilo samote, preveč tujine,

preveč srečevanja s smrtjo.

Pridi nazaj po svoje oči

tvoja roka nas išče

vstaja iz daljnega časa

iz otroškega sna

žari in reže obup.

Čakamo nate

ki prihajaš od daleč ledena

otrpla in potrebna vsega

nam podobna

na skupni poti domov.

Ledenodobna roža si

v tebi je spev preživelih

čudež prinašaš med nas

pridi in se ogrej

sovraštvo postaja rosa

pod pogledi

ki ljubijo.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...