Pojdi na glavno vsebino

Sredi obupa

Včasih doživimo trenutke skrajnega obupa. Če jih zanikamo, dušimo, se jih otepamo, pridobijo na moči. Če najdemo pogum, da si jih priznamo in jih preživimo (ne da bi škodili sebi in drugim), najdemo pot v nov čas svojega obstoja. Če boste opazovali dolžino verzov, boste videli, da rišejo lok, most čez obup.

Sredi močvirja Stoj ob meni to noč sredi neizogibnega močvirja, Ljubezen, tla se vdirajo pod menoj, vsak korak je napačen, nebo je ugasnjeno. Ne vidim obale, ne vidim smeri, ne vidim sebe, groza je tu in jaz sem brez rok. Stoj ob meni, ker te ne vidim, ker te ne čutim, ker sem starka brez spomina in brez krvi. Življenje se hoče odtrgati od moje prevelike teže, globina me srka vase z oblastnimi očmi. Stoj ob meni, Ljubezen, ker se nočem vdati, a ne čutim več svojih nog oslepela sem in moj klic se je vrnil v čas, ko še nisem znala govoriti. Tiho diham v vrtoglavem obupu, samo tvoj šepet še slišim, ker govoriš z nesmrtnim glasom. Sredi močvirja se pogrezam, nasloni se name, Ljubezen, in preden bo vsega konec bova začutili pod seboj prvi kamen nove zemlje.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...