Sreča ne mine

Sreča se obnavlja, ne pozabimo tega, ko nam je težko.

Trenutek sreče je kot cvet, ki se osuje v seme, težak od vsega, kar se je naložilo v procesu dozorevanja. Zato lahko da od sebe svoj zaklad.

Seme pade na zemljo in v veter in začne se nov ciklus. Torej naša sreča ne mine, ne gre v nič. V seme gre.

Na nasledni trnutek blaženosti je treba počakati, da se zgodi vse, kar semenu dovoli, da spet vzkali drugje in malo drugače. Zrase, zacveti in gre v seme.

Sejalci smo in obenem nabiralci posejanih bogastev in ne vemo, kje bo odgnalo in kdaj, kar nas je že nekoč osrečilo.

Nebo v nas naj ostaja odprto in zemlja mehka, da se rast nadaljuje in da nas bo sreča vedno našla pripravljene.

Nihče se ne more spustiti v svoj pekel sam.
Nihče ne more priti na svetlo sam.
Nihče se ne nauči govoriti sam.
Hvala, Josipa, za vse rojeno na tej poti.