Sreča ne mine
Sreča se obnavlja, ne pozabimo tega, ko nam je težko.
Trenutek sreče je kot cvet, ki se osuje v seme, težak od vsega, kar se je naložilo v procesu dozorevanja. Zato lahko da od sebe svoj zaklad.
Seme pade na zemljo in v veter in začne se nov ciklus. Torej naša sreča ne mine, ne gre v nič. V seme gre.
Na nasledni trnutek blaženosti je treba počakati, da se zgodi vse, kar semenu dovoli, da spet vzkali drugje in malo drugače. Zrase, zacveti in gre v seme.
Sejalci smo in obenem nabiralci posejanih bogastev in ne vemo, kje bo odgnalo in kdaj, kar nas je že nekoč osrečilo.
Nebo v nas naj ostaja odprto in zemlja mehka, da se rast nadaljuje in da nas bo sreča vedno našla pripravljene.